Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Povej mi, iz kakšne družine prihajaš, in povem ti, kdo si

Otroštvo odraslih otrok je kronična trauma

19. okt 2011 0:00 Maša Blaznik, univ. dipl. psih.
2

Oglasno sporočilo

Zgodovina nas uči, da če ne priznavamo in prepoznamo svoje preteklosti, jo bomo zelo verjetno ponavljali.

Če smo odrasli v čustveno zdravi družini, potem nam bodo informacije v nadaljevanju pomagale razumeti ljudi, ki niso imeli naše sreče. Ljudi, ki so odrasli v disfunkcionalnih družinah. Članek je namenjen tistim, katerih potrebe so bile vedno v drugem planu – otrokom disfunkcionalnih družin.

To so družine, kjer je prisotna ena ali več vrst zlorab: zasvojenosti (alkohol, droge, kockanje, spolnost, hrana, ...); fizična, čustvena ali spolna zloraba, verska obsedenost, mentalne bolezni, ...

Premalo pozornosti se posveča pomoči otrokom, ki morajo v takem okolju odraščati. Če sodimo mednje, nam bo vsebina ponudila pogled na našo situacijo z novega zornega kota. Spoznali bomo, kakšna je popotnica odraščanja v takšni družini, kako vpliva na naše odnose, partnerstvo in službo. Izvedeli bomo za rešitve, saj sami ne moremo enostavno odložiti tega bremena, ko zapustimo dom.

Čeprav je v tem članku pozornost namenjena najbolj prisotni vrsti disfunkcionalne družine pri nas – alkoholni družini – je potrebno poudariti, da so vedenjski vzorci, ki jih otrok razvije v takšni družini, v osnovi enaki vzorcem otrok, ki so fizično ali čustevno zlorabljeni, ali tistim, ki živijo s psihično motenimi osebami, ... Poimenovanje 'alkoholna družina' se lahko nadomesti s katerokoli drugo obliko disfunkcionalne družine, vse ostalo se ne razlikuje.

Odrasli otroci disfunkcionalnih družin

Ob odraščanju sta fokus in motivacija usmerjena v to, da bi bila naša sedanjost vse drugo, kot je bila naša preteklost. Počnemo iste stvari in upamo na drugačen rezultat. Nam uspeva? Je naša sedanjost to, kar smo upali, da bo? Nas napolnjuje z radostjo in občutkom izpolnjenosti? Če nas ne, to ni zaradi tega, ker bi bilo z nami nekaj narobe. To ni zato, ker nismo dovolj sposobni ali inteligentni ali uspešni. Temveč zato, ker smo Odrasli otroci (AC – Adult Children).

Okolje, ki otroku ne daje občutka varnosti, ljubezni, čustvene stabilnosti in predvidljivosti, je disfunkcionalno in ima ključen, predvsem pa škodljiv vpliv na njegov razvoj. Odrasel otrok nima let. Iste stvari veljajo za pet- ali petdesetletnika. Otroštvo enkrat mine, njegov vpliv ne.

Zdrava družina

V takšnem okolju se lahko otroci zanesejo na starše in vedo, da bodo le-ti poskrbeli zanje. Dovoljeno jim je, da so danes otroci in da bodo lahko takšni tudi jutri. Te družine niso popolne, so pa človeške. Starši jih učijo, kako biti odgovorni, kako prevzemati nove naloge in vloge. Ti otroci ne živijo v stalnem strahu. Vedo, da je v hiši nekdo, ki bo poskrbel za njih in našel rešitve. Ne glede na to, kaj bodo naredili, ne bodo zapuščeni ne čustveno ne fizično.

Alkoholna družina – "Ne govori, ne zaupaj, ne čuti."

Začetnica na področju tematike odraslih otrok alkoholikov dr. Claudia Black je izluščila tri pravila, ki veljajo v alkoholnih družinah: "Ne govori, ne zaupaj, ne čuti!" (Black, 1981).

Osnova alkoholnih družin so kaos, nepredvidljivost, nedoslednost, napetost in strah. Alkoholizem je bolezen in je os, okoli katere se vrti cela družina. Čeprav bi večina družin prisegla, da alkoholizem ni bistvena težava.

Zaradi fizične ali čustvene odsotnosti starši otrokom ne morejo biti vzorniki, kjer bi se le-ti naučili zdravih modelov za čustvovanje, postavljanje mej, reševanje problemov, funkcioniranja v odnosih in socializacijo. Zato se v otrocih pojavijo strahovi, kot so so strah pred nevarnostjo, zapuščenostjo, kaosom in občutek neljubljenosti.

Tako, kot alkoholiku pijača zamegli jasen pogled na svet, se v družini zabrišejo zdrave meje čutenj, misli in obnašanj. Skrb se zmotno poimenuje ljubezen, iracionalnost postane spontanost, dušeče rušenje mej naj bi bila intimnost, nasilje se preimenuje v jezo.

Nastanek obrambnih mehanizmov

Otrok v takem okolju ne more biti otrok. Ne more biti varen, brezskrben, igriv, nagajiv, ... Od družine do družine se specifični dogodki seveda razlikujejo, prav tako reakcije otrok na stres. Občutki, ki jih doživljajo v sebi, pa so zelo podobni, travmatični. Otroštvo v alkoholni družini je upoštevajoč stopnjo in frekvenco stresnih dogodkov – kronična travma. Pravila alkoholne družine so recept za čustveno zlorabo otrok. Kako družinski sistem vzdržuje zlorabo?

Ne govori.

"Ne prosi za pomoč, čeprav ti voda teče v grlo." O družinskih problemih se ne govori z drugimi, saj je treba varovati družinske skrivnosti. To je izredno nevarno in uničujoče pravilo, saj skrbi, da sistem ostaja zaprt. Ena od stvari, ki se jih otrok nauči iz tega pravila je, da mora svoje probleme reševati sam, stran od drugih. S tem, ko ohranja skrivnost, izraža svojo pripadnost družinskemu sistemu in ga na ta način ohranja živega. To, da se o težavi pogovarjajo člani družine med seboj, nima bistvenega zdravilnega učinka, saj slepi vodi slepega. Sprememba se zgodi le v primeru, ko eden od članov družine prelomi pravilo in začne govoriti izven družinskega sistema.

Ne zaupaj.

Ne zaupaj niti sebi niti drugim. V procesu zanikanja očitnih stvari je nezaupanje naravna posledica. Če npr. otrok vidi mamo, ki spi na tleh, pobruhana in zanemarjena, in mu oče zagotavlja, da je vse v redu, da ni nič narobe, pusti ta vtis v otroku napačno informacijo, zmedo in zbeganost. Nauči se, da ne sme zaupati in verjeti občutkom, ki mu govorijo nekaj drugega, kot mu zagotavlja starš. Mogoče mu srce hitro bije ali ga boli želodec, vendar ljudje, ki jim zaupa, pravijo, da je vse v redu. Torej, so njegovi občutki napačni. In jim počasi ne zaupa več. Naravna posledica tega pa je zadnje pravilo: ne čuti.

Ne čuti.

Alkoholna družina čutenja pričaka odklonilno, z grajo, jezo in zavračanjem. Otrok občutke odcepi, ker mu je bilo rečeno, da niso pravilni. Ustvari si prepričanje, da so čutenja nekaj napačnega, slabega in strašljivega. In sčasoma ne čuti več.

Otrokov občutek sramu, krivde, občutek, da je drugačen od ostalih, zanikanje, prikrivanje, ohranjenje skrivnosti, so prehudo breme, s katerim mora živeti vsak dan.

Tako kot fizično telo izolira infekcijo in okoli nje ustvari cisto, če se ne pozdravi pravočasno, na podoben način otroški um izolira izvor psihološke bolečine in ga zavije v mehko odejo zanikanja. Z namenom preživetja. Obrambni mehanizmi pomagajo zanikati, odcepiti, disociirati otrokove občutke in ohranjati umetni mir. Dajejo lažen občutek, da je vse pod kontrolo. Na začetku so bili normalen odgovor na stres, ki mu je bil otrok izpostavljen. Sčasoma so postali način, s katerim se je zaščitil pred bolečino, ker je sam ni mogel odstraniti. V odrasli dobi so ti mehanizmi prepreke na poti zdravih odnosov in intime.

Kako se doživlja odrasli otrok?

Izgleda, da je skoraj  nemogoče, da se ne bi ob odraščanju v zgoraj opisanih razmerah otrok počutil zmedenega, krivega, jeznega, osramočenega ali prestrašenega. To so normalni odzivi na nenormalno situacijo.

Tule je nekaj misli, s katerimi bi se opisal človek, ki je odraščal v alkoholni družini:

  • Ugibam, kaj je normalno vedenje in kakšne so normalne reakcije.
  • Lažem, čeprav bi bilo enako lahko povedati resnico.
  • Težko se sprostim in zabavam.
  • Sem resna oseba.
  • Sem pretirano odgovorna ali pretirano neodgovorna oseba.
  • Obosojam se brez milosti.
  • Pretirano odreagiram na spremembe, na katere nimam vpliva.
  • Počutim se drugačnega/drugačno od drugih ljudi. Želim si biti kot drugi ljudje.
  • Zvest/zvesta sem tudi v primerih, ko je moja zvestoba nezaslužena.
  • Težko izpeljem projekt od začetka do konca. (Woititz, 1987)
  • Občutek imam, da nekaj manjka v mojem življenju, pa ne vem kaj.
  • Ne vem, kaj si želim.
  • Ne vem, kaj čutim.

Vstop v odraslo dobo ima grenak priokus, saj ga spremlja občutek žalosti, da niso imeli priložnosti biti Otroci. S seboj prinesejo vloge in pravila iz otroštva, obrambne mehanizme in strategije preživetja. Na prvi pogled so odrasli otroci popolni. Vse imajo pod nadzorom, imajo urejene družine in so vzorni zaposleni.

Vendar v alkoholnih družinah ni neprizadetih posameznikov. Vsakdo je na nek način poškodovan, fizično, čustveno ali duhovno. Na poti preživetja je vsak razvil problematične vedenjske mehanizme. Veliko odraslih teh težav niti ne povezuje z njihovim izvorom – odraščanju ob alkoholnih starših. Zdravnike obiskujejo zaradi tesnob, utrujenosti, migren, kolitisa ali čirov.

Občutek, da so odgovorni za čutenja in dejanja staršev, se sedaj razširi tudi na druge ljudi (partnerja, šefa, prijatelje, otroke). Nezaupanje, nizka samopodoba, občutek praznine, ignoriranje lastnih potreb oziroma dajanje prednosti potrebam drugih in močan občutek odgovornosti so le nekatere od stvari, s katerimi se dnevno ukvarja odrasli otrok. Če vse to seštejemo, dobimo posameznika, ki trpi zaradi pomanjkanja stika s seboj in občutkom lastne nevrednosti. Radost, veselje, brezskrbnost so tam zunaj. Dogajajo se drugim ljudem. (Woititz, 2002)

Odrasli otroci alkoholikov so ljudje, ki imajo ali samo jezo ali samo žalost ali samo strah ali samo nasmeh. So ali depresivni ali jezni. V sebi čutijo ali praznino ali kaos. Oklepajo se preteklosti, bojijo se prihodnosti in so polni skrbi v sedanjosti. Nikoli niso zadovoljni. Želijo si stvari, vendar ne naredijo veliko, da bi se jim želje uresničile. Upajo na najboljše, bojijo se najslabšega in nikoli ne uživajo v trenutku.

Odrasli otroci odrastejo v posameznike, ki bodisi sovražijo svoje starše, bodisi jih kujejo v zvezde. Ker so tako prepleteni z nijmi zaradi traume, ki jih povezuje, so redko sposobni zdrave distance in jih videti kot ljudi, ki so enaki drugim. Dokler se ne odločijo, da je čas za sedanjost.

Kako stopiti iz tega kroga

Izkušnje odraščanja v nezdravem okolju so nam dale velike kapacitete soočanja z najrazličnejšimi težavami in nevarnostmi. Ob stresu in tramah smo se naučili preživeti. Ta ista moč se lahko sedaj preusmeri v proces ozdravljenja posledic družinskega alkoholizma. Zadrževanje v preteklosti ne nosi zdravih plodov.

Strokovna pomoč je tisti način, ki nam lahko pomaga varno pogledati v preteklost, pozdraviti njene posledice in nas nauči ustvarjati nove, zdrave odnose ter sedanjost, kakršno si mi želimo.

Okrevanje je proces in prav je, da smo potrpežljivi s seboj. Vzemimo si čas. Nihanja, ki se bodo pojavila, boleči spomini, zakrneli obrambni mehanizmi, vse to je sedaj v kolesju zdravljenja in okrevanja in s tem del rešitve in ne več le del problema.

Kje najdemo pomoč?

  • Skupine za samopomoč (Al-anon)
  • Individualna psihoterapija
  • Skupinska psihoterapija
  • Družinska terapija

Študij literature na temo alkoholnih družin in odraslih otrok lahko koristno pripomore v procesu okrevanja. Avtorji kot so Janet Geringer Woititz, Claudia Black, Robert Ackerman, John in Linda Friel, Herbert Gravitz, Julie Bowden, Robin Norwood so ljudje, ki so orali ledino na tem področju. Njihova dela so tako strokovna kot življenjska, zato so vedno priporočjivo branje.

Začetek modrosti je, ko stvar poimenujemo z njenim pravim imenom.


 

Povej mi, iz kakšne družine prihajaš, in povem ti, kakšen partner si

Povej mi, iz kakšne družine prihajaš, in povem ti, kdo si v službi

 

2

Galerija

    Preberi še


    Razvrsti po:
      • kokola

      • 6. okt 2014 21:39

        super članek!

      0
      • glista

      • 5. maj 2010 13:23

        odličen članek! res hvala plju za objavo!

      0
    Kozmetometer
    Zadnje ocene
    Zadnji izdelki
    • Katrin 22. sep 2019 21:52
      prva pomoč
    • Katrin 22. sep 2019 21:40
      Navdušena
    • Katrin 22. sep 2019 21:34
      nisem opazila učinka
    • Katrin 22. sep 2019 21:30
      ne zamenjam več
    • Binas 12. sep 2019 14:23
      odličen
    Forum
    Zadnje objave
    Najbolj brano
    Trenutno dogaja
    Izpostavljamo
    Zadnja polna luna v letu je že pred nami. Zgodila se bo 12. 12. 2019, prinesla bo dobre vibracije in energijo.