Prijateljstvo

Živjo!

Res bi rada spoznala še kakšno fajn osebo za druženje.
Včasih sm mal osamljena, nimam več veliko znancev,
sm pa zlo radoživa, za žur itd; in
zato imam občutek vedno da nekaj zamujam...
Stara sm 24let študentka...

Upam da se najde kakšna vredu oseba tu...

Sicer sem skoraj začetnica na forumu, vendar opažam, da je tukaj ogromno super punc tako, da če hočeš katero spoznati, ti priporočam, da se udeležiš kakšnega srečanja, ki se odvija občasno -> link

hvala o tem sm že razmišljala o teh srečanjih iz forumov...
Ni bil piknik nekaj časa nazaj?:-)

Pomojem je super ideja - poskusiti ni greh 
Sicer pa imaš prav, pred kratkim je bil, vendar kakor spremljam bo v kratkem spet tako, da le pogumno

Springtime, te čisto razumem. Mene je kar nekaj "prijateljev" pred kratkim pustilo lepo na cedilu in ker ne morem bit hinavka, sem prekinila vse stike z njimi. Zdaj se pa počasi, ampak vztrajno, postavljam na noge. Ah ko imaš enkrat službo in tak ritem življenja je veliko težje spoznat nove ljudi. No vsaj meni je blo včasih full lažje 
Med popolne neznance je pa mogoče na začetku malo neprijetno

Pri meni je podobno, večinoma so si dobili punce/fante in enostavno se zato več ne družimo. Poleg tega opažam, da so nekateri popolnoma spremenili mišljenje in se enostavno več ne ujamemo kot nekoč kot da ne bi imeli ničesar več skupnega.
Starejša kot sem težje spoznavam nove ljudi. Poleg tega je to še težje, ker sama ne pijem alkohola (res zelo redko) in potem nisem na isti "valovni višini" z ostalimi ter enostavno se mi zdi, da me drugi jemljejo kot "čudno". Včasih sem brez problema spoznavala ljudi, sedaj pa opažam, da zmeraj težje (stara sem 21 let). Tudi zaradi tega, ker imam v splošnem drugačno mišljenje kot večina mojih sovrstnikov. S tistimi, ki se razumem pa so v večini primerov daleč od mene.
Na srečo sem pred kratkih začela nekaj trenirati, tako da se vsaj tam bolj družim z ostalimi in z nekaterimi sem se res ujela

amandedgirl omg, kot da bi sebe brala. S to razliko, da jaz še nisem ''našla'' dejavnosti, kjer bi spoznala nove ljudi - pa še tako težko mi je iti v neznano skupino in biti sprošena (čeprav o sproščenosti je tudi druga tema). No, jaz sem še sploh smotana, ker velikokrat, ko bi fant rad šel na kako študentko zabavo, se mi preprosto ne da, ker ne vidim smisla (enkrat sem šla, pa je bila tako bedna glasba in pijan folk, da še zdaj ne morem pozabit xD). Po drugi strani uživam na kakšnem rock/metal koncertu (čeprav že tako dolgo nisem bila pa tudi nikoli nisem ravno spoznala koga tam, ker sem pač zaradi glasbe šla ... mah, pravi samotar ). Je pa meni jasno, da sem v veliki meri sama "kriva" za tako "stanje" (kakšne težke besede :)) in se večino časa niti ne obremenjujem s tem ... imam dosti kakšnih drugih skrbi za v kakšno drugo temo.

Tudi jaz sem podoživela vse svoje občutke, ko sem brala Amendedgirl. Včasih sem bila daleč bolj družabna IRL, veliko pogosteje sem hodila ven, na kave, kamor koli. Zdaj sem se s temi ljudmi zelo oddaljila - ker imajo stalne partnerje, ker se naše mišljenje zelo razlikuje, ker ne dobim nobene inspiracije iz druženja z njimi.

Zdaj je moje družabno življenje zreducirano na občasna druženja s prijateljicami s faksa, s katerimi se vidim bolj redko, ker smo vse z drugih koncev Slovenije in nobena ni več redno na faksu, in na PL. Žurat ne hodim, ker sem izbirčna pri glasbi in družbi (ne morem iti na koncert skupine, ki je ne poznam dobro, ker mi to uničuje filing, ne morem iti kar z eno prijateljico in njeno družbo, ker imam rada intimnejše skupine, če grem prav ven, ne morem iti sama, ker nisem tak tip).

In ker ne vidim smisla, da grem nekam in ne uživam maksimalno, vidim veliko večji užitek v sobotnem kvačkanju ob gledanju svoje najljubše nadaljevanke. Saj me to sploh ne moti, ampak v večji sliki bi rada videla še koga, ker sem načeloma rada z ljudmi in se družim. Vendar ne pristopam k potencialno zanimivim ljudem, pogosto izpadem vzvišena v novih spoznanstvih, ne prenašam neumnosti drugih ljudi (če vidim, da je kdo neumen, enostavno prekinem pogovor in se umaknem), ne maram vsiljivih ljudi. In če ima zgolj 10 % ljudi potencial, da vidim smisel v druženju, je moje stanje kar razumljivo.

Ogroooooooooooooooooomen podpis pod KM

Mah jaz zase težko rečem da se počutim enako. Zelo zelo rada žuram in priznam, da včasih tudi rada kaj spijem (v mejah normale seveda). Kar hodim vem, hodim večinoma na metal koncerte, ker je Ljubljana za tip glasbe, ki jo jaz poslušam, zelo pusta (vsa čast lastnikom novega in edinega rock bara v Ljubljani!!). Problem je pri meni večinoma to, da veliko mojih kolegic se ne premakne iz kavča, ne gre nikamor ven brez svojega fanta, da bi užgale kak "babji čvek".

Med ljudmi, ki poslušajo tak tip glasbe je veliko fantov, tako da sem velikokrat v sami moški družbi. Kar je sicer čisto ok, sam manjka mi kaka punca, ki je vredna zaupanja. Pač prijateljica, ki sem jo/jih včasih imela, s katero smo hodile žurat, kaj spit, hodile na kavo, na čaj, si zaupale probleme, se pogovarjale....itd itd...
Danes imamo sicer večinoma vse fante, ampak se mi zdi da sem jaz ena redkih, ki je pripravljena žrtvovati en petek na mesec da gremo s puncami ven. Na žalost...

Še en podpis Meri, predvsem drugi del.

Ja to pa verjamem da je problem zardi prevoza. Predenj sem sama avto dobila, sem bila precej odvisna od milosti in nemilosti drugih. Pa še takrat, ko sem ga dobila, nisem bila poponoma neodvisna, ker so me starši financirali (tudi prispevali za bencin ) in je blo treba mal na to gledat. Zdej mi je pa vseeno, če mi paše kam it, sploh ne razmišlam in grem (če je kdo za seveda).
"I'll sleep when I'm dead" 
Ne vem, trenutno še nimam otrok in mislim, da moram ta čas izkoristit za družbo, za to da hodim ven, se zabavam. Ko bodo enkrat otroci, ne bo več toliko časa (bo drug način zabave seveda ), že zdaj mi ga služba pobere preveč...

Žal sama ne razumem v čem je televizija boljša od družbe, ampak normalno, vsakmu paše kaj drugega

quote:3e76f14d08="madeira*"Ogroooooooooooooooooomen podpis pod KM

Tudi moj. Kot da bi sama napisala. Pa sem mislila, da sem edina s takšnim "problemom".