Torej vedno besno pečem, če se želim družit s kolegi/cami.
. Pa saj v srednji šoli mi je bilo fajn, sem imela skupino prijateljev, s katerimi smo se družili tudi izven pouka. Potem na faksu mi je postalo smotano, ker je šel vsak k sebi, na študentske žure pa nisem prav rada hodila, mogoče samo prvo leto, potem sem se hitro naveličala, ker je bilo vedno samo pijančevanje.
Imaš prav, samo meni se ne zdi isto, no. To je moje osebno mnenje.
Drugače pa jaz imam tri prijateljice, ki jim lahko tako rečem, samo kaj ko je druženja bolj malo. Enako je z znanci/znankami, vsi so postali bolj zapečkarski.
. Ker dejansko ni važna dolžina prijateljstva, ampak globina. 
Enako pri meni. Čeprav jaz se še kar trudim. Ko me že n-tič skenslajo zaradi "obveznosti", bi se še vedno rada dobila z njimi, poklepetala, jih videla ... Samo kaj ko nikoli nimajo časa. Bi se pa "zelo radi" dobili tudi oni, samo pač ne gre 
Jaz sem se dostikrat obtoževala, da je problem v meni, da sem očitno dolgočasna. Ampak v resnici vem, da ni to. Nekateri ljudje se enostavno zaprejo vase, si najdejo partnerja, po možnosti dobijo potem še otroka, in jim je to zadosti. Ne čutijo nobene potrebe po druženju več.
