No pa da še jaz povem svojo izkušnjo, mogoče zna pri kateri spodbuditi željo po zmanjšanju/ukinitvi sladkega
Mineva približno 4 mesece, odkar ne jem sladkarij. Sadnih jogurtov že prej nisem kaj preveč marala, veliko boljši okus mi ima navadni jogurt z narezanim svežin sadjem, oreščki), čaja tudi nisem sladkala (mogoče včasih malo medu). Priznam, da si pred tem niti slučajno nisem znala predstavljati dneva brez sladice po kosilu ali česa podobnega, potem pa klik-zgodilo se je direkt po Veliki noči, in iz danes na jutri črtam sladkarije z jedilnika
Na to odločitev nikoli nisem gledala kot na prepoved ali kot na nekaj, zaradi česar bom tečna mali neprestano slabe volje. V bistvu ravno nasprotno: koristiš telesu in počutju na splošno. Vsepslošno počutje se mi je dejansko že po nekaj tednih začelo občutno izboljševati, kar je pomenilo manj nihanja razpoloženja, pozitivna naravnanost, veliko več energije, pa tudi stanje kože se mi je občutno izboljšalo (tudi tistih nekaj ogrcev med menstruacijo je izginilo). Opustitev sladkorja je seveda prinesla tudi kar nekaj kg manj, čeprav to ni bil moj prvi cilj, nisem imela pa nič proti
Dejansko se ti mora nekaj premaknit v glavi (meni se je to dejansko zgodilo in to res z dons na jutri), v dojemanju hrane, sladkega - fino je, da pri jedi dejansko ješ z glavo in ceniš svoje telo, ter vanj vneseš kvalitetne stvari, kar se sigurno pozna ne samo na telesu, ampak tudi na razpoloženju. Saj ne rečem, da se mi včasih ne zalušta (sploh v družbi)-in takrat si ne rečem "Ne SMEŠ jesti sladkega, to je prepovedano", ampak namesto tega "bolje je, da spustiš tole pregreho, ker te potem samo trebuh boli in ne počutiš se najboljš"..in je zadeva opravljena.
Prav tako si nikoli ne rečem "nikoli več ne smeš poskusiti sladke dobrote", namesto tega si raje mislim, da če si bom pa kdaj zares zares zaželela sladkega, si bom pa pač privoščila, dokler pa ne bo take nuje, se ga bom pa izogibala, in to deluje, ker potem vsakič misliš, saj res ni tako zelo nujno-vsaj pri meni je tako
le glavo gor in pogumno naprej
... klik.
) in jih pojem pol vrečke in potem me trebuh boli. In si mislim "prav mi je!". Zato se probam zadnje čase nazaj držat in ko grem v trgovino si vedno govorim "ne smem, ne smem..." 
In pomislim, da bom zraven še kak euro prišparala 
Včasih res pride tak dan, da si nabavim vse mogoče bonbone, samo kaj ko je potem moj želodec še dva dni skregan z menoj. 
No ja, v bistvu bi bilo bolje, če ne bi vedela (
I am a sugar addict too).
po spletu okoliščin (beri:domače okolje+družinska druženja+ljudje, ki mi podtaknejo sladkor v kavo
) sem v zadnjih dneh zaužila nadpovprečne količine sladkorja, sicer v obliki čokoladnih stvari, ampak nima veze. Počutim se, kot da bi vsak drug dan pridobila en kilogram (čeprav ga nisem, samo počutim se kot krof ... sugar overdose). Močno imam tole sladko življenje na sumu, da je krivo tudi za razvoj afte. Sem nardila tako mini zaobljubo, da radikalno črtam sladke stvari - najprej za en teden (pomagala bo tudi selitev 'na svoje'). Tu sem pa pišem zato, ker potem čutim večjo moralno obvezo, da se tega držim. 
. Pa sej, ne vem, če ma smisla sploh to popolno odrekanje sladkemu. Tu pa tam kak piškot ali pa dva ali pa malo čokolade me ne bo pokončalo. Seveda, če ostane vse v mejah normale. Se je treba znati ustaviti pri dveh piškotih.
