Ljubosumje

Morda ljubosumja niti niste občutili na lastni koži, ampak ste si v gledališču ogledali kakšno izmed klasičnih tragedij, v katerih so si glavni junaki zaradi ljubosumja stregli po življenju. Podobnih izkušenj je najverjetneje še veliko, dejstvo je, da ni posameznika, ki ne bi poznal tega negativnega čustva.

Na srečo tako mejnih primerov, kot so umori in samomori zaradi ljubosumja, ni prav veliko, so pa pogosti pojavi, kot so stres, obtoževanja, sumničenja in nočne more

Kaj pomeni biti ljubosumen?

Ljubosumje bi lahko definirali kot čustveno reakcijo na strah pred razpadom obstoječega odnosa. Partner postane ljubosumen, če začuti, da drugi interesi partnerja resno ogrožajo njuno zvezo - dokler oseba misli, da je pri partnerju na prvem mestu, je zadovoljna. Torej se ljubosumje ne pojavi vedno zaradi interesa za drugo osebo, lahko tudi zaradi partnerjevih konjičkov, dela, družine ?

Pomembno je ločiti tri reakcije, ki se med sabo razlikujejo:

- ljubosumje,
- zavist,
- rivalstvo.

Zavist nas ne spremlja vedno in povsod; da smo zavistni, moramo občutiti vrednost tistega, kar nekdo ima in mi nimamo, a bi želeli imeti. Bolj smo zavistni, če je nekdo dober na področju, s katerim se tudi sami ukvarjamo, in veliko manj, če posameznik blesti na nekem drugem področju - v tem primeru ga celo zelo cenimo in hvalimo. To vpliva tudi na izbiro naših prijateljev in družinsko dinamiko. Če imajo člani družine različne interese, se bolje razumejo, kot če imajo enake in je nekdo boljši od drugega (pojavi se rivalstvo). V skladu s tem poteka tudi izbira prijateljev - raje si izbiramo prijatelje, ki blestijo na drugem in ne našem področju.

Pri ljubosumju igra pomembno vlogo tudi samospoštovanje; posameznik občuti več jeze, če izgubi partnerja zato, ker si je ta našel drugega partnerja, kot če ga izgubi zaradi geografskih razlogov, obojestranske odločitve o razvezi.

Poznamo različne delitve in tipe ljubosumja. Ena se nanaša na kronično in partnersko ljubosumje. Kronično ljubosumje je osebnostna značilnost, ki je pri nekaterih ljudeh bolj in pri drugih manj izražena - gre za to, da so ljudje ljubosumni v različnih odnosih in okoliščinah. Partnersko ljubosumje je situacijska značilnost - nekateri faktorji ali situacije bolj, druge manj spodbujajo ljubosumje, gre za reakcijo na trenutne razmere v odnosu. Ljubosumje lahko razdelimo tudi na naravno in izzvano, pri čemer se prvo zgodi, ne da bi ga načrtovali, drugo pa je izpeljano namerno, ko se oseba vede na določen način, da naredi partnerja ljubosumnega ter s tem želi opozoriti nase in na odnos.

Vzroki ljubosumja

Osebe, ki imajo nizko samospoštovanje, se zelo bojijo za svoj obstoječi odnos, saj si mislijo: "Zakaj bi bil kdo rad z mano?" Določene raziskave so našle povezavo med ljubosumjem in nizkim samospoštovanjem: osebe, ki manj cenijo same sebe, so bolj ljubosumne. Pomembno je razumeti, da samospoštovanje pomeni, kako določena oseba ocenjuje samo sebe (svojo vrednost kot osebe ter svoje sposobnosti). Ljubosumje pa je bolj kot z oceno samega sebe povezano z oceno sebe glede na odnose z drugimi (medosebni pojem). Glavni medosebni faktorji ljubosumja so naslednji:

- občutek neustreznosti: nezadostnost v odnosu lahko povzroči ljubosumje (lahko si uspešen na drugih področjih, toda če si neuspešen v odnosu, to lahko povzroči ljubosumje);
- občutek ljubosumja se pojavi tudi, če ima en partner občutek, da v odnos vlaga več truda kot drugi (imamo dvome o partnerjevi zavezi odnosu, če se imamo osebno za bolj vpletene v odnos);
- odvisnost od razmerja je dobra podlaga za ljubosumje; osebe, ki so bolj čustveno odvisne od partnerja, so bolj ljubusumne, če ugotovijo, da se njihovi partnerji zanimajo za nekoga drugega;
- ljubosumje povzroča tudi izključenost spolnosti iz odnosa. Tovrsten problem celo najpogosteje sproži občutek ljubosumja in ekstremne čustvene reakcije ter najbolj uničevalne oblike vedenja. Določene raziskave celo ugotavljajo, da monogamisti občutijo več ljubosumja. Obstajajo kulturne razlike glede spolnega ljubosumja - pogostejše je v deželah, kjer smisel ponosa povezujejo s seksualno izkjučenostjo. Medkulturne študije o spolnem ljubosumju pri ženskah kažejo, da so bolj ljubosumne v deželah, kjer se poudarja osebna lastnina ter zakon, ki je nujen pokazatelj odraslosti (spolnost je z zakonom omejena na eno osebo). Manj pa so ljubosumne ženske v krajih, kjer je lastnina skupna, kjer je manjša sprememba spolnega življenja pred in po poroki in poroka ni nujni pogoj za posameznika, da funkcionira odraslo.

Kako se občutki ljubosumja razvijejo?

Pomembno je, da presodimo, ali je obstoječi odnos ogrožen. Ali bo eden izmed partnerjev zaznal, da zveza ni ustrezna, je odvisno od njene kakovosti (je enakovredna ali odvisniška), od tipa zveze (prijateljska ali ljubezenska) in tipa grožnje (je ogrožena spolnost, čustvena povezanost, intelektualni razkorak med partnerjema ipd.). Odnos bo prej ogrožen, če bo odvisniški in ljubezenski kot pa enakovreden in prijateljski. Če je trden, mora biti grožnja zelo močna, da ga omaje in obratno.

Ko sprejmemo grožnjo, skušamo bolje razumeti situacijo in se spopasti z njo. Lahko odreagiramo tako, da presodimo svoja pričakovanja do partnerja, in situacijo, v kateri smo ljubosumje občutili. Po navadi nas tovrstno razmišljanje nekoliko pomiri, nato lahko sledi pogovor s partnerjem. Lahko sledi manj ustrezen izid, ki ga imenujemo katastrofalno mišljenje - to so najbolj ekstremni negativni sklepi, nelogično razmišljanje, ki postane del realnosti in lahko vodi v ekstremne čustvene reakcije. V večini so to negativna občutja, kot so jeza, žalost, anksioznost.

Kako se bomo spoprijeli s situacijo, je odvisno od prej omenjenih pojmov. Pomembno je torej, kako resna je grožnja, kako smo sami pri sebi razrešili problem in kako močne so bile ob tem čustvene reakcije. Najpogostejša sta dva načina spoprijemanja s situacijo, v kateri smo občutili ljubusumje: ali poskusimo obdržati odnos ali pa pozitivno samospoštovanje. Pri obeh načinih gre lahko za pozitiven ali negativen končni izid. Ko se spoprijemamo s problemom ljubosumja, je dobro razmisliti o naslednjih dilemah:

- Kakšen je bil učinek spoprijemanja z zaznano grožnjo? Je izničil ali odstranil grožnjo ali je ta še vedno prisotna?
- Kakšen je bil učinek na druge osebe, vključene v proces spoprijemanja z ljubosumjem (na partnerja, na osebo, na katero je partner ljubosumen)?
- Kakšen je bil učinek na odnos (enak odnos, spremenjen ali njegov konec)?
Z agresivnostjo partnerja samo še bolj odvrnemo od sebe. Če poslabšamo lastno samospoštovanje, je to za nas slabo, saj odnos ni več, kar je bil. Na splošno sta pri spoprijemanju s problemom ljubosumja pomembna tako samospoštovanje kot odnos.

So ženske bolj ljubosumne kot moški ali obratno?

Razlike v ljubosumju med ženskami in moškimi se ne nanašajo toliko na razlike v intenzivnosti, tako moški kot ženske so lahko različno močno ljubosumni, kar je bolj odvisno od posameznika kot od spola. Razlike so bolj vezane na spolne stereotipe in načine, kako se moški oziroma ženske spoprijemajo s problemi. Moški reagirajo predvsem agresivno in aktivno, ženske pa se samokaznujejo in razširijo svojo odvisnost. Razlike so opazne v naslednjih kategorijah:

- Postati ljubosumen: tako moški kot ženske so bolj ljubosumni, če so od odnosa bolj odvisni. ženska ljubosumnost je bolj povezana s pričakovanjem, da bo težko stopila v nov odnos (manj je ljubosumna, če uvidi, da bo našla zadovoljivo zamenjavo). Moško ljubosumje pa je povezano s samospoštovanjem - če privlačnosti svoje partnerke za druge ne vidijo kot nekaj, kar njih ogroža, bodo manj ljubosumni.
- Sporijemanje z ljubosumjem: ženske so po navadi tiste, ki skušajo ohraniti odnos, moškim pa je bistvenega pomena, da ohranijo svoje samospoštovanje.

Raziskave kažejo naslednje razlike med spoloma v reakcijah na ljubosumje:

Moški
Jeza; Zapijanje; Verbalne grožnje tekmecem; Polaskanost, ker je njegova partnerica všeč tudi drugim (posesivnost, lastninjenje partnerice); Če je odnos resno ogrožen, bo moški rešil svojo samopodobo tako, da si bo poiskal novo partnerico.

ženske
Jok; Samoobtoževanje; Postati bolj privlačna za partnerja; Igrati nezanimanje za partnerja; Poskus ohraniti obstoječi odnos; Če je odnos resno ogrožen, se ne zapletajo z drugimi moškimi.

- Izzvana ljubosumnost in reakcija na rivalstvo: izzvano ljubosumnost pogosteje uporabljajo ženske kot moški; če se ženska v odnosu ne počuti varno, si zagotovi privlačnost, tako da moškega naredi ljubosumnega. Ta rešitev po navadi ni najboljša, saj če se mož za odnos ne zanima, to ne bo znižalo njegovega samospoštovanja, temveč se bo začel zanimati za drugo žensko, če pa deluje v pravi smeri, bo jezo usmeril na rivala in tekmoval z njim (odnos se tako ne izboljša).

Kako se uspešno spopasti z ljubosumjem?

Nujno je, da opravimo z dvema napačnima miselnostima:

1. Ljubosumje ni znak "prave ljubezni", ampak osebna želja po ohranitvi odnosa. Znani francoski filozof la Rochefoucauld je dejal: "V ljubosumju je več samoljubja kot ljubezni." Torej je prvi korak ta, da si odgovorimo na vprašanje, kaj je ljubezen.

2. Nujno moramo presekati povezavo med končanjem odnosa in našo osebno vrednostjo - čeprav so občutki ob koncu odnosa lahko grozni, to ne pomeni, da sta partner ali vi slaba, grozna oseba. Pomembno je ločiti dve vrsti reakcij, ki se lahko sprožita ob izgubi odnosa. Ena je nerealna in vodi v obtoževanje posameznika kot slabe osebe, ker je prekinil odnos. Druga je realna in temelji na pogovoru, na najboljših možnih rešitvah za oba prizadeta partnerja. Terapevtske metode odpravljanja ljubosumja slonijo na zmanjševanju prepričanj, da je oseba, ki prekine odnos, slaba, in se posvečajo boj realnim reakcijam, ki slonijo na zviševanju samospoštovanja, izboljševanju komunikacijskih veščin in poudarjanju enakosti v odnosu. Torej ne glede na izid - ali par ostane skupaj ali se razide - je pomembno, da oba ohranita samospoštovanje in zaupanje vase, da lahko neodvisno drug od drugega po procesu okrevanja ponovno polno zaživita.

Foto: Reuters
Vir: Siol