Ljubosumje

Sama sem imela kakšen teden nazaj ljubosumni izpad. Prvega odkar sva skupaj. Čisto sem pobesnela zaradi ene babe. In moj je rekel: Veš kolk si luškana, ko tkole ven padeš, vsaj vem, da me imaš še rada.

Meni je to vedno tako zanimivo, ko
ljudje ugotovimo, da smo samo ljudje in da imamo zelo podobne probleme.
Budizem uči, da se je tega dejstva treba vedno zavedati in da ti je
lažje, če se zavedaš, da nisi edini s težavami. Pri meni je največji
problem to, da jaz vse to vem takrat ko sem v normalnem čustvenem
stanju, potem se pa zgodi, da ena mičkena malenkost sproži verižno
reakcijo in v tistih trenutkih tudi malo ne razmišljam o ničemer, še
najmanj o posledicah, na žalost. Mi je pa tudi zanimivo, da veliko
prijateljev pravi: "Joj jaz pa sploh nisem ljubosumna/-en", a poglej ga
zlomka kot po pravilu ravno od teh ljudi čez čas nekaj v smislu: "Ne
vem zakaj, ampak zadnje čase se pa obnašam tako kot ti, ljubosumno in
nerazsodno". Ne vem zakaj ob nekaterih ljudeh tega čustva ne poznamo,
pri drugih pa je prisotno...Preteklost ima pri vsem skupaj ogromno
vlogo. Jaz sem odraščala brez očeta, ker sta se z mami razšla ko sem
bila še čisto majhna, potem se je poročila s človekom, ki sem ga brez
oklevanja takoj sprejela in vzela za svojega, vendar sta se ločila. Jaz
imam še zdaj flashe, da te ljudje zapustijo tudi, če te imajo radi. Kot
da imam en strah pred tem, da ljudje preprosto lahko odidejo in ne znam
si razložit, da tudi ko se to zgodi ni konec sveta...Zase sem povsem
prepričana, da sem še daleč od čustvene zrelosti, vendar se zavedam
svojih napak in jih skušam odpravljati. Vem, da ljudje zaradi mene
trpijo, to nikoli ni moj namen, je pa dejstvo in zaradi tega imam potem
še velik občutek krivde in potem se včasih počutim kot v začaranem
krogu...



Lp

Boščika Saj bo boš videla. Imam pa tudi jaz takšen problem da pridem iz enega stanju v trenutku lahko v drugo. Iz smeha v jok...Če bi se ljudje malo manj sekirali in obremenjevali z nepomembnimi stvarmi koliko bi bil svet lepši.

Jaz sem imela včasih grozno ljubosumnega fanta... Tako da v zdajšnji zvezi nisem nič ljubosumna zaradi teh slabih izkušenj.... Niti on. Če se me pa hoče polotiti kakšno ljubosumje pa sama sebe ustavim na začetku. življenje je prelepo, da bi se sekirali zaradi nepomembnosti... In če imamo partnerja radi in on nas, je zaupanje mislim da samoumevno...  Saj brez zaupanja tako in tako v partnerski zvezi daleč ne pridemo. Preverjeno.

Ti morš partnerju zaupat,druzga ni.

Jaz pa niti nisem ljubosumna. No, fant mi nikoli ne da razloga, da bi bila ljubosumna. Pa še zaupam mu popolnoma, tako da ljubosumje odpade.

pri meni je pa tko, da me panika zagrabi ze ce fant npr. samo katero na hitro mimogrede pogleda pa ceprav mogoce vem, da ne bi nic z njo imel, me moti, ko jo pogleda..tud jaz si zacnem kar neke filmcke v sebi ustvarjat..ne povem takoj(ker se mi tudi neumno in smesno zdi rect, da me moti, ce katero gleda..saj ni prepovedano). Vem da je neumno, a si ne morem pomagat.. tko da  so ti pogledi(cepravn ne velikokrat) vzrok za mojo slabo voljo, trmo.. Rada bi si pomagala, ker vem, da s tem skodim obema, pa ne gre

Veš, jaz imam občutek (ker imam sama
podobne probleme), da ljudje preprosto sprobavamo meje potrpežljivosti
naših bližnjih, še posebej partnerjev. Po neumnem serješ brez razloga
tako dolgo, dokler ti partner to dopušča, seveda ne nalašč, pa
vendar...Potem začneš razmišljat, predvsem, ker se SAM ne počutiš
dobro, ker sebi moriš in potem ugotoviš tisto kar je napisala Silver.
Slejkoprej pa prideš do točke, ko ugotoviš, da tako ne gre več in v tem
trenutku si zrel za spremembe. Tako da Snežka nič ne skrbi, vse še
pride...



Lp

ja imas prav Amaya. sej potem ko tako premisljujem, vidim, da res za brezveze delam probleme pa se obnasam otrocje.mi ej ful zal.. pomoje je s tem tudi povezano misljenje o samopodobi pa moja nesamozavest. bo treba se veliko delat na tem, pa tudi kaj dejansko storit, preden fanta mine potrpezljivost kot pravis