Ljubosumje

Oj!
Sama skoraj nikoli nisem imela nekih ljubosumnih izpadov(razen
v prvizvezi). Mislim, da je ljubosumje zgolj izraz strahu, dabomo nekoč
ostale same - da bo partner našel drugo punco, ki bo sevedav
vsehpogledih boljša od nas. Zato je potrebno zaupanje vase - da steve
tiste, ki ste najbolše za svojega partnerja, da partner brez vasnebi
mogel živeti. Tiste, ki pravite, da je ljubosumje kot posledica
prejšnjih slabih izkušenj pa tole: v vsako zvezo stopajte,kot da
jetista prava. Zaupajte v partnerja, še posebej pa vase. In NIKOLI ne
nosite slabih izkušenj v novo zvezo. Tudi sama sem imela kar nekaj
slabih izkušenj v življenju in edino kar lahko rečem je hvala Bogu za
njih, ker sem se preko njih naučila ljubiti in iskati ljubezen.Sama sem
razmišljala in prišla do zaključka, ki je bil najbližje mojemu
razmišljanju - vsak dan smo na preizkušnji in slabe stvari moramo
sprejeti za dobre (ce me fant takrat nebi prevaral, bi bila po vsej
verjetnosti še danes z njim in nikakor nebi spoznala mojega zdajšnjega
zaklada, s katerim sva skupaj že 7,5 let), kajti preko slabih stvari se
naučiš ceniti dobre.
To je zgolj moje mišljenje, ki je meni pomagalo
premagati "slabo"izkušnjo. In danes res čutim samo hvaležnost in
nikakršnega sovraštva do moških, ki mi niso bili usojeni (sem pa rabila
kar nekaj časa).

Lp, in čim manj ljubosumnih izpadov vam želim!

najprej:
aleksa, nocem obrekovati tvojih prijateljic, ki jih sploh nepoznam,
ampak govorim samo na splosno o tovrstnem attitudu (ki biseveda lahko
prisel tudi iz moskih ust) v zvezi z ljubosumnostjo. tudisama poznam
nekaj primerkov, ki radi dajejo tovrstne izjave na temoljubosumnost, a
se mi zdi, da je to le maska. vsekakor je samozavestpotrebna. zgornja
izjava se mi ne zdi samozavestna, bolj mi govori oosebi, ki se pocuti
zelo jaz-sem-nad-vsemi ali pa o osebi, ki nisamozavestna in s taksnimi
"kul" izjavami prikriva to pomanjkljivost. vobeh primerih zna zajec
ticati v istem grmu. govoriti o svojem fantu,da je kmet, se mi zdi
ponizujoce in nekako ne spada v zdrav odnos. alipa se motim?

Če sem čisto iskrena, sem čisto minimalno ljubosumna, vsekakor bolj od
mojega moža, če se primerjam z njim. Ampak od njega pa pričakujem, da
ne bo absolutno nič ljubosumen, ob najmanjšem ljubosumju mislim, da bi
kar znorela, in si niti ne predstavljam, da bi bila zmožna vztrajati v
zvezi ob ljubosumnem partnerju. V življenju se mi je že dostikrat
naredilo, da so bili prijatelji, ki so me trenutno obkrožali, fantje,
in res bi bilo žalostno, če bi se jim morala zaradi ljubosumja lastnega
partnerja odpovedati in biti čisto sama. Moj mož že itak ni nagnjen k
temu, hkrati pa sem jaz tako zanesljiva in zvesta (malo se hvalim), da
sem že naravnost dolgočasna.

Kar pa se mojega mini ljubosumja tiče, ga seveda modro skrijem. Ker si
predstavljam, kako grozno bi se počutila sama v podobni situaciji -
recimo da bi šla na obisk h kakemu moškemu prijatelju, doma bi me pa
partner moril z neutemeljenim ljubosumjem.

quote:a597978ee9="Lenči"

no tko nekako je blo tudi pri meni...na začetku ljubosumna in to brez kakršne koli osnove, sedaj pa zaupam in me res zeloooo redko še obgrizne tisti črviček... 

No, njega dni...ko sem bil še mlad, neumen, naiven in zelo zelo slepo
zaljubljen v žensko ki je že nosila prstan  (pa ne moj) sem bil
zelo ljubosumen. Namreč že to, da je dajala svoje telo meni in še možu,
se mi je zdelo obupno za sprejet in hvala Bogu sem počasi spoznal
zmotnost takšne prepovedane zveze. Pa so leta minila...



Sedaj pa že cca 2 leti lepo srečno skupaj z mojo mišo in (vsaj kar se
mene tiče) ni trohice ljubosumja. Ona pa ima včasih kak izpad ali dva
(kontroliran), vendar ji lepo logično razložim oz dokažem, da nima niti
najmanjše podlage v realnosti za takšno počutje. Pa je spet vse ok

Ste pa res tako pridno pisale o zaupanju, da vsega nisem mogel prebrat (moram pazit na tipko z vejico ).

Na zaupanju graditi odnos pomeni imeti trdno vez in predvsem zaupati partnerju, da te ne bo pustil na cedilu....