Vožnja avtomobila - strahovi in izkušnje

Oh punce moje Kako vas je lepo imeti Večini ljudi okoli mene je vožnja tako samoumevna in enostavna, da nekako ne razumejo te moje 'stiske'. No, saj seveda ni nič tako zelo hudega, ampak vseeno

V Jaguar-ju imam g. Gregor-ja, res super, mi je zelo všeč da je velik poudarek na varnosti in da vse utemelji zakaj se počne, kako je nekaj enostavneje in lažje, predvsem pa kaj je najvarneje, res 1A Madeira verjamem, da je bil fant zadovoljen, z vsemi ki sem bila v stiku v tej avtošoli imam prijetne izkušnje.

Romy se popolnoma strinjam, če bi šla jaz včeraj kar sama na cesto, OMG! To je dejansko zelo nevarno, da greš kar tako po zelo dolgem času ne-vožnje, sploh ker pozabiš tudi CPP.

Tulipan Imaš moj full support!

Keya mene je tudi tega strah, saj dejansko imam občutek, da ne bi znala odreagirati v sili, se hitro zmedem in prestrašim, prava zajklja. Ampak previdevam, da ko dobiš sigurnost vase in poznaš svoj avto, da to počasi izveni, upam da res.

NikkiZoe, premaknilo me je nekaj dejstev:

- da je že čas da neham žicat za prevoze in obremenjevat druge ljudi.
- da prihranim dragoceni čas, ki mi ga požrejo tranziti z busi
- da sem samostojna in 'samovoljna' grem kamor se mi sprdne po kar se mi sprdne in nisem odvisna od nikogar, sploh pa ne od LPP-ja!
- da se naša firma seli na čisto drugi konec LJ in dejansko ne mislim zbiti 3 ure na dan v tranzitih.

Slednje je bil sicer glavni trigger, na splošno pa imam vsega dost, od tega da moram vse v nulo planirat, žicat, gnjavit ljudi, se določenim stvarem tudi odpovedati ali jih narediti drugače ipd. Sedaj je res tako, da je veliko stvari povezanih s prevozom. Drugače sem zelo samostojna oseba in mi res najeda to, da sem v tem odvisna od drugih in da se moram ves čas prilagajati.

MeiMei hvala za opis tvoje izkušnje Kar se pa tiče tega da samo babe pišemo v to temo - dedci preprosto ne premorejo poguma priznati, da tega ne znajo ali slabo znajo

Hvala vsem Bom poročala o napredku, seveda

No, sedaj se pa počutim izzvanega in bom še sam nekaj napisal v to temo.

Najprej naj pohvalim vse punce, še posebej Tikko, da ste se opogumile in vsedle nazaj za volan. Upam, da bo to vzpodbuda tudi za ostale, ki se soočate s podobnimi problemi in se boste slej ali prej lotile reševanja le teh. Res je današnje življenje takšno, da so nam z obvladanjem vožnje prihranjene marsikatere muke in skrbi.

Tudi sam nisem popolen voznik, saj sem enkrat avto že parkiral v drevo. Sicer ni bilo resnih posledic, je bil pa dogodek sam posledica moje mladostniške neumnosti. Sicer se pa smatram za dobrega in varnega voznika. Takšne stvari sodim po tem, ko opazujem potnike, ki se vozijo z mano in njihovo obnašanje. Sam vem, da ,če se vozim z nekom, nisem nikoli sproščen, če mi njegov stil vožnje ne odgovarja. In ta nesproščenost se opazi. Zato tudi sam vedno opazujem in ljudi, ki jih prevažam in tudi prilagajam vožnjo tistim, ki se počutijo bolj ogrožene.

Pomembno je tudi (tudi sam to zelo upoštevam), da smo v prometu kar se da predvidljivi za okolico, da pravočasno nakažemo svoje namene in da nikdar ne naredimo neke poteze, predno nismo določili položaja drugih vozil v neposredni bljižini. Tukaj mislim na nenadne spremembe smeri v zadnem trenutku (če naprimer pozabimo v kakšnem križišču zaviti in probamo to v zadnjem trenutku popraviti).

Sicer pa želim varno in prijetno vožnjo vsem voznicam!

Tika, še od mene čestitke za pogum.
Mislim, da te kar dobro razumem, saj sem se včasih tudi sama zelo bala vožnje in sem po izpitu kakšnih 8 let zelo malo vozila (res da nisem imela svojega avta, ampak si ga tudi  nisem nič prizadevala dobiti). Vsakič ko sem se vsedla v avto, me je bilo strah, počutila sem se nesposobno, velikokrat sem sanjala, da sem v avtu in da kar pelje po svoje, jaz pa ga ne morem kontrolirati. Skratka, zelo zoprno mi je bilo voziti, samo občasno sem se malo ojunačila.
Stvar se je izboljšala šele, ko sem začela bolj redno voziti s fantovim avtom. Kar pokala sem od zadovoljstva, ko sem prvič sama (sama tudi v avtu) prevozila 90 km. Nato sem se začela voziti v službo... Tega strahu se nikakor ne da drugače otresti kot z vožnjo, sploh če je brezvezen, tako kot pri tebi ali pri meni. Več imaš za sabo "uspehov", bolj si zadovoljna sama s sabo. Z "uspehi" imam v mislih čisto navadne vožnje na dolge proge, v gostem prometu, bočno parkiranje... v bistvu traparije, ki pa so za tiste, ki se bojijo vožnje, pomembne. Spomnim se, da sem enkrat komplicirala, ko sem morala voziti v "gostem" prometu (v majhnem kraju ob uri, ko so ljudje šli iz služb, po čisto navadni mali, domači cestici skozi mesto), pa mi je prijateljica rekla, da je v gužvi še bolj enostavno, saj se samo postaviš za ostale in jim slediš.
Spoznala pa sem tudi gospo, ki je imela hude težave in z avtom takšne
podvige, da ni bilo za verjeti: npr. na cesti ni upala zaviti levo proti
svojemu bloku, ker so pač iz nasprotne smeri vozili avti, pa se je
peljala kar naravnost naprej, daleč ven iz mesta, v hrib in do neke
vasi, kjer se je pred znančevo hišo končno ustavila in ga prosila, naj
ji obrne avto. Vse iz samega strahu...
Kot je že ena punca napisala, brez avta ne gre, življenje se preveč zakomplicira, sploh pozneje, ko ima človek družino in ne moremo stalno obligirati nekoga, da nas vozaka naokoli. Tudi sama poznam ženske ok. 40 let, ki nimajo avta in npr. živijo malce izven mesta - in si nikakor ne predstavljam, da bi bila v njihovem položaju.
No, jaz sem se straha vsakodnevne vožnje znebila, čeprav po drugi strani tudi nisem ravno junaška, npr. nisem še vozila v tujini in si predstavljam, da je tam ne vem kakšen bavbav.
Tika, sploh ne dvomim, da ti bo šlo, samo spomni se, da nas je še nekaj takih, ki smo se včasih bale avta, pa se ga definitivno ne več. V bistvu se jaz zdaj na kratkih razdaljah po mestu večkrat raje odločim za hojo peš, da ne onesnažujem in ker že itak preveč sedim in se raje sprehodim... ampak ne več iz strahu.

Poste ki se nanašajo na opravljanje vozniškega izpita in glavno vožnjo sem prestavila sem: Vozniški izpit

Ojej sem kar malo spregledala zadnje poste, hvala Pegi in Iree

Danes imam spet urco, držite pesti

Tokrat je bilo precej bolje, a se kar izgubim na cesti pasovi, kolesarji, pešci, razvrščanje, prednosti, WTF, kako lahko vse to vidiš? Danes bi komot lahko kakega zbila ali pa zapeljala na napačen razvrstitveni pas (nasprotni!!! seveda, pff).

Aaaa!

Res ne štekam, kako znate ljudje voziti. Sem vzela še 7 dodatnih ur (zdaj imam odvožene 3), pa upam da bo dovolj, če ne bom bankrotirala.

OK zdaj spet prosim za spodbude

Pa kaj potem sploh jamraš? Saj vidiš, da gre na bolje. Sicer so pa redki, ki vsako stvar v trenutku obvladajo. Mislim, da si se pogumno lotila zadeve in tudi napredek in optimizem je zaznati iz tvojega pisanja. Vztrajaj!

Glede razvrščanja in ostalih udeležencev v prometu se boš pa že navadila, da boš pravočasno (pred vsakim križiščem) začela tudi tem stvarem posvečati pozornost. Saj bo šlo, vse ob svojem času.

Pa varno vožnjo ti želim v bodoče.
 

Se popolnoma strinjam.

Tikka, saj veš, da je bilo na začetku težko obvladati vse ročice in stopalke v avtomobilu, pa ti sedaj to super gre. Enako se boš navadila na promet. 
Napredovati toliko, da je po treh urah vožnje tvoj glavni problem razvrščanje v prometu (in ne npr. prestavljanje v tretjo prestavo), je hvale vredno.  Veliko uspeha ti želim. 

Resss? Hvala Nimam občutka kaj bi morala, kaj je normalno kaj ne, je pa res, da sem obupno nestrpna kar 'učenja' tiče in mi gre na živce če nečesa ne razumem, se ne znajdem, ne obvladam. Zato tudi tak komentar/pritoževanje, Stewie Hvala vam

Zdaj vsakega s katerim se vozim 99% časa buzeriram z vprašanji kdo ima prednost, kam se je treba dat če hočeš v drugo smer, koliko hitro grem lahko tu, kaj moram biti pozorna tam. Zdaj sem se s šefom vozila, mislim da je vsaj toliko potrpežljiv kot moj inštruktor, kaj sem ga namatrala LOL.

Uiii, se prav veselim, upam da bom kmalu samostojno Hvala punce in fant, full mi pomeni support

Pismo babe (in dedci) saj meni tole gre še kar od rok, sam pres*ana sem ko nonica, danes sva šla na obvoznico + avtocesto OMG WTF really, čiiist prehitro je to vse.

Včeraj sem gledala yet another virusno grozljivko in je bilo prav mega ker so bile prazne ceste (z izjemo nekaj razpadajočih trupel), ahh idila!

Pa še res je, hitro se boš navadla, mislim, da ni junaka, ki ga ni bilo strah it na avtocesto....vsaj na začetku....

Hehe, jutri grem spet, najbrž se moram navaditi, zaenkrat je bolj inštruktor vozil in stiskal gas kot jaz V mestu in na drugih cestah pa mi kar gre Danes grem še eno Toyotko gledati pa upam da bom sposobna narediti en krog za pokušino.