Vožnja avtomobila - strahovi in izkušnje

Hvala punce moje Jaz moram priznati, da sem trapa in nisem ravno ponosna nase, pa si ne morem pomagati. Vsako napako si tako zapomnim da konec, čeprav ne delam nekih nevarnih ali groznih napak (npr. vožnja čez rumeno, malo izsiljevanja, prepočasno speljevanje, telovadba ob parkiranju).

Če primerjam z vožnjo drugih ljudi - že kot sopotnica, sem v bistvu prav cool, ker sem zelo obzirna in 'jasna' voznica (pri meni ni dileme kam grem in kakšni so moji nameni). Tako, da ne vem točno kaj me tare, da mi na momente totalno zamori - recimo včeraj sem telovadila pri parkiranju in potem nerodno obračala na cesti (nisem imela kje drugje obrnit), nekaj sem se zmedla/prestrašila in pritisnila gas namesto bremze, potem odpeljala in probala parkirat pred trgovino, a sem bila še v šoku od prve kalvarije, da sem krneki telovadila in pol se je še našla ena smrklja v avtu se zmrdovat in zmajevat z glavo. Bah! Skratka take reči me nekak potrejo in delajo živčno, vsaka vožnja je kind of živčna vojna, čeprav gre počaaasi na bolje. Imam momente, ko sem vsa trda in švicem like v sekundi, skratka, imam sedaj kar stresno obdobje zaradi tega, kar se mi pa tudi na zdravju 'pozna'. Ne vem zakaj me je tako nekak 'sram' pred drugimi, nočem nobenega niti pikico ovirat, živcirat, ali (bognedaj) da si misli kaj slabega o meni, poveličujem napake, si delam čir na želodcu brezveze, ampak si kar ne morem dopovedati, da naj si dam mira.

Si pa priznam, da sem trmasta ko hudič. Kljub vsemu grem pa če me kap sredi ceste od panike in čeprav dejansko nočem it.

Sinth občutek bi bil odličen, če bi bila cesta prazna. Avtek nima nič pri mojih anksioznih motnjah, je super, preprosto popoln. Zelo udoben, krasen za vozit, vodljiv do nezavesti pa še lepo ozek in okreten.

Rondo sploh ni panike, lažji kot katerikoli navaden rondo, samo na začetku nekaj pozornosti da se prav razvrstiš (ni težko, tu če ne veš v naprej točno kje naj bi bil tvoj pas, važno da veš smer) potem pa še malo semaforje gledati in seveda počasi. Jaz sem šla 40-50 sploh ne j*, ker takoj lahko spregledaš semafor ali kakega bizgeca, ki se je eventuelno odločil menjati pas.

Evo, še en podpis. Kot da bi mene opisovala  
Še zdaj, devet let po izpitu, mi je to najbolj siten občutek. Je pa res, da se zdaj le redkokdaj še zgodi

Še malo vaje in boš 100x boljša voznica od tiste smrklje, ki je delala čudne face

Tikka super, ful si pogumna, pa še to, da moraš ti po Lj vozit, jaz sem svoje prve kilometre delala po Zasavju in je 100 x lažje kot Ljubljana.
Poznam take punce iz Zasavja, da po 10 letih izpita in vožnje v službo in domov (Zasavje) še vedno ne upajo v Ljubljano (in posledično nikamor drugam kakor v službo in domov).
Res je, vaja dela mojstra.
Je pa res najbolj grozen filing, ko padeš v kakšno kočljivo situacijo. tudi meni se je že zgodilo, da sem namesto na zavoro pritisnila na gas.....pol pa najprej mal panike, pa srce razbija 100 na uro, pa kr treseš se......pa pol mal traja, da se pomiriš. Sej bo..... le pogumno naprej...

Joj, to s komentiranjem Jaz sem doživela prvo (in zadnjo) hudo lekcijo komaj par mesecev po izpitu  V enoprostorcu so se poleg mene, očeta in sestre peljala še njegov brat in 'punca' ... sej ne vem, če lahko najdem javnosti primeren pridevnih za tadva. Od pripomb, da bom še potrebovala nekaj časa da se 'navadim vozit', da so iz Velenja itak znano najslabši šoferji, kako trese (ja halo, če bi mela avto na zračni blazini bi treslo po tisti zrukani cesti) itd. itd. Take izjave, da sem videla, kako je moja sestra požirala vzdihe, smeh in zavijala z očmi na sopotnikovem sedežu. Me je tako melo, da bi jima kaj nazaj zabrusila, ampak sem se kar se da skoncentrirala na vožnjo. To je trajalo tako dolgo (kake pol ure neprestano), da se je moj ati pošteno razjezil in rekel, da lahko ustavim pa gre kdo drug peljat, da on mi ne bi avta dal, če mi ne bi zaupal pa še par takih tudi to, da bi tako sitnarjenje in kritiziranje spravilo ob živce še najbolj izkušenega voznika, ki bi potem lahko napravim kakšno neumnost že od same nervoze, ne pa da mlademu šoferju take nalagaš. Hvala bogu sta bila potem tiho celo pot tja in nazaj 

Tikka ti pa kar pogumno res pa ne rabiš biti preveč stroga do sebe. Saj meni je tudi zoprno, če me mora kdo čakati na parkirišču ipd., samo kaj, včasih pa jaz koga čakam. Pa meni se zdi prav dobro, da opaziš svoje napake (in napakice), ker jih potem lahko popraviš oz. si pozorna. Eni vozijo ko kure pa se tega sploh ne zavedajo Ne se pa preveč obremenjevat s tem, itak si pa sama rekla, da gre na bolje samo vztrajaj naprej pa ti bo iz dneva v dan lažje

Hvala punce Poskušam biti manj stroga do sebe, predvsem pa pogumna, čeprav že od službe precej utrujena pa je potem tudi vožnja temu nekoliko pogojena. Vsak dan naredim kako manjšo bedastočo, ampak si dopovedujem, da vsakdo lahko zabluzi, saj to dejansko tudi vidim na cesti.

Včeraj sem denimo pozabila izklopiti smernik v križišču (križišče za križiščem) a sem se peljala naravnost (toliko o tem da so moje namere vedno jasne), pa se je prijazen voznik na desni strani samo nasmejal ne pa zavijal z očmi in podobno. Ko bi vsaj vsi bili tako strpni in prijetni Včeraj sem tudi sunkovito bremzala na prehitevalnem pasu (gužva za na obalo je zabasala pasove) - malce presunkovito in panično, glede na to da sem imela precejšnjo varnostno razdaljo, a sem se pač ustrašila - nimam še občutka za zaviralno pot. Vsak dan je nekaj skratka, poskušam se pa ne psihirat in danes denimo mi ni tako hudo kot pretekle dni, ker sem pač bremzala in zabluzila s smernikom

Prav rada imam, da imam nekoga zraven - samo da je skuliran in razume, da sem pač začetnik pa tudi seveda zelo rada sprejmem utemeljen in pameten nasvet. Na začetku sva z mojim imela težave pri skupni vožnji, ker je desc sopihal in pametoval brezveze, potem se je pa unesel. Popolnoma razumem Sinth, kako ti je bilo z očetom, mene je moj prvič spravil na rob živčnega zloma, obenem pa mu ni takoj kapnilo, da naju tako spravlja oba v nevarnost. No zdaj je lepo pridkan in lepo svetuje.

Sydelle OMG, mene bi kap če bi se našla kar 2 taka pametnjakoviča, groza

Tulipanček, se bom jaz vozila s tabo na začetku, hehe, te bom 1000% razumela. Še malo počakaj da bom dovolj pametna, da ti bom lahko nasvete dajala (za CPP lahko že sedaj, vem na pamet vse LOL).

Kako sem vesela, da nisem edina, ki ima (je imela) take težave, hvala punce 

Se javlja še ena, ki vse to z vožnjo zelo podobno doživlja kot Tikka.
Sama imam sicer izpit že dobrih 6 let, vendar sem ga naredila bolj kot ne zaradi drugih (pritisk doma, češ da naj ga naredim čimprej), nisem pa imela niti najmanjšega veselja za vožnjo. Po (presenetljivo hitro glede na mojo nemotiviranost) opravljenem izpitu seveda nisem več vozila, potrebe ni bilo, želje pa tudi ne. Ne vem, če sem v tem času vozila 10-krat. Zdaj pa sem zaradi sile razmer prisiljena ponovno obnoviti svoje vozniške sposobnosti, kajti dobila sem tako službo, da bom veliko tudi na cesti. Da vam niti ne povem, kakšen strah in trepet sem doživljala, ko sem se zopet po tolikem času vsedla za volan! Praktično je tako, kot bi šele začela na novo voziti - seveda sama še nisem šla na cesto, vedno je kdo zraven. Najbolj hudo je bilo v križiščih, ko sem se približevala, sem se tresla od treme, pa obremenjevala sem se z vsem mogočim, tudi s tem, da mi ne bi ravno v semaforju, kjer je polno ljudi, ugasnil avto itd. Pa o parkiranju da ne govorim No, čeprav govorim v pretekliku, so vse te anksiozne misli in izpadi še vedno prisotni, le ne več v taki meri kot pred 1 mesecem. Upam, da bom strah čimprej izgubila in se lahko sproščeno vsedla za volan.

Jaz pa mojo temno zeleno žabo, fičotu podobno (trikrat lahko ugibate, za kateri avto gre, hihi) vozim že 7 let, od 18. leta. Strah pred vožnjo sem hitro izgubila, takoj ko sem začela voziti vsak dan, pred tem pa je seveda bil prisoten (takoj po izpitu, ko še kratek čas nisem imela avta). Na začetku je pomembno samo konstantno voziti in strah se kar topi.

En čas se je z mano vozil še ata, kar mi je sicer koristilo (boljši občutek varnosti, vlivanje poguma z njegove strani), kdaj pa tudi ne, če ni bil potrpežljiv. Sicer pa včasih na začetku mladi vozniki delajo/smo delali take nevarne napake, da lahko res komu lasje stojijo po konci in pride do živčnosti z obeh strani. Meni se zdi to normalno in prej ko slej mine - postaneš samostojen in zverziran voznik, rada voziš in drugi se radi vozijo s tabo.

Nikjer me ni več strah voziti, ker imam raznovrstne izkušnje - jaz in moja žaba sva dali skozi nočne vožnje na dooolge ture (MB-obala), tudi v močni burji, da vse škripa okoli; ali v megli, ko ne vidiš 5 m pred seboj (oboje ponoči); ali v nevihti (podnevi), ko derejo slapovi (kot Boka) po stenah Črnega Kala ob avtocesti in tvoj avto plava na vodi - to so vožnje, ki bi jih najraje preskočila in se takrat raje zavila v toplo deko, a je pač treba kdaj na pot tudi v slabem vremenu ... pa tudi Štajerska ravno ne prizanaša ... pohorski kolovozi, makadami, prepadi ... Vajena tudi mestne gužve Maribora in Ljubljane. Nič me več ne preseneti, še najmanj pa brezobzirnost voznikov, ta je res prvovrstna, sploh če si v kakem malem avtu, bi te vsi zrinili z avtoceste najraje ...

Kot voznica sem zmerna, počasna, previdna, umirjena, z leti vedno bolj, nič me več ne prepoti (razen vročina, ker nimam klime :))

Prometne nesreče nisem imela, je pa dal avtek skozi kar veliko hecnih okvar - od tega, da se je enkrat zataknil v prvi prestavi in ni bilo druge, kot da gremo v prvi do servisa ... potem je bila ena okvara, ko se je vsake par metrov ugašal in smo komaj pricepali do servisa ... ali pa ropotanje v zvočnikih v stilu streljanja z brzostrelko, ko se je avtoradio pokvaril, tole bi še mrtvece zbudilo ...

Jej, imam cestnih dogodivščin za celo knjigo napisati .

Meni gre kul Sicer se še kdaj kaj prestrašim, koga izsilim, naredim kako neumnost, crkne avto, cukne avto, motovilim ipd. ampak sem se nehala sekirat zaradi tega in pač vozim da pridem na cilj, ne da bom rally voznica. Strah me ni sploh več, razen na momente, ko je kaka čudna situacija ali pa če vozim po neznanem terenu - sem malce bolj previdna, ampak niti ne 'presrana'. Imam boljše in slabše dneve, ampak allover nisem slaba voznica, mama je rekla, da prav dobro vozim in da se dobro počuti v avtu, tako da the best.

Vaja dela zmaja, drugače pa itak ne gre. Še najhuje kar je, je to, da mam res zagamano postavljeno garažo in občasno delam (drage!) vzorčke na blatniku.

Blazy le pogumno, posebno pa priporočam EFT metodo, meni je pomagalo nenormalno! Sedaj po enem mesecu sem čisto sproščena in prav rada vozim, če le nisem preutrujena. Sem postala praktično ena izmed tistih, ki niti 100m ne naredi več brez avta (no, z ekološkega vidika sem za premlatit, ampak OK). Parkiranje mi je še vedno bolj kot ne španska vas, ampak na koncu avto pustim kot se spodobi in ne vse postrani in čez 2 parkplaca kot nekateri domnevno izkušeni vozniki. Kar se tiče majhnih premikov z avtom, ožin in podobnega, sem še vedno kar lesena no (kar se pozna na blatniku).

Lenncy super Upam da bom tudi jaz nekoč tako samozavestna, saj občasno še vedno švicnem

O, bože pomože...pa avto vendarle ne stane 5 evrov , da bi človek tako delal (pa brez zamere) Če pomislim, koliko šparanja in odrekanja je bilo pri meni, da sem si kupila avto...in sedaj ga čuvam ko punčico svojega očesa.
Sicer pa moje mnenje: vožnja avtomobila po nekem krajšem času vendarle postane avtomatizem, tako da res ne razumem, kako  imate eni tolikšne probleme s tem.

Tatanka, dvomim, da Tikka nalašč dela vzorčke na avtu, in tudi dvomim, da ga ne čuva
In eni imajo/imamo pač večje probleme z vožnjo, kot drugi. Sigurno je kakšna stvar, ki tebi ne gre, pa bi me, "prestrašene voznice", lahko rekle, da kaj pa je s tabo, to pa res ni nobena znanost Nismo vsi ljudje enaki.

Sicer pa ja, po določenem času najbrž res rata vožnja bolj avtomatizirana. Ampak mora najprej ta določen čas pretečt, ne? Sicer se pa tega jaz najbolj bojim. Kakor opažam (vsaj pri mojih znancih), tisti vozniki, ki avtomatizirano vozijo, manj varno vozijo kot tisti, ki jih je še malce strah. Jaz si stalno govorim, da ko bom 100% sigurna vase za volanom, ne bo okej, ker ne bom več tako pozorna na dogajanje okoli sebe. In zato nalašč ohranjam malo strahu

Tikka, super, da ti gre!

Ja, imaš prav, ampak vse te negotovosti, strahove in ostalo naj bi odpravili inštruktorji v tistih 50, 60 ali koliko že urah, mar ne?...
No, sej ne bom več nadaljevala, vsem tu, ki imate probleme z vožno, polagam samo en nasvet: treba je vozit VSAK DAN in še enkrat vsak dan, in treba je vozit v čimvečjem rush hour, okol 15.30h, ko je ves folk na cesti!! To je edini način, da se človek resnično nauči. (tiste ure v avtošoli tudi iz mene niso nardile neko blazno šoferčino...hihi:)