Palačinke so pa ena redkih sladic, ki jo jem. Namazane z v sladki smetani stopljeno grenko čokolado. Ker je bila to ena prvih jedi na sploh, ki sem jo do perfekcije izpilila že kot zelo majhna deklica, ni variante, da ne uspe pa če sem še tako šlampasta pri pripravi.
Jaz delam maso v Tupperwearjevem šejkerju prostornine 0,5 litra. In prav zaradi šejkanja v nasprotju z romy menim, da premočno mešanje nima dosti vpliva na kvaliteto mase. Meni je všeč, da so mali mehurčki, ker to pomeni, da bo palačinka bolj rahla. Včasih sem mešala tudi samo z vilico ali metlico, pri večjih količinah pa kar z mikserjem in vedno je bil končni rezultat enak ne glede na način mešanja.
Iz enega šejkerja naredim cca. 6 palačink (običajno manj, ker ne delam polnega šejkerja). Vse sestavine dam po občutku. Najprej jajce (eno mi zadošča), približno polovico šejkerja moke (običajno tip 500, čeprav tudi z ostro ni napačno), ščep pecilnega, ščep soli in do vrha zalijem z mlekom. Sladkorja ne dajem, ker mi ni všeč. Vse sšejkam (po potrebi dodam še mleko, če vidim, da je pregosto) in pustim stati nekje pol urce. Pečem v teflonski ponvi na zelo visoki temperaturi z malo olja (pri prvi dam malo več, pri naslednjih pa samo še po kapljicah).
Jaz prej opazim razliko v kvaliteti palačink glede na ponev, v kateri jih pečem. Včasih kje na morju v kakem apartmaju nimajo prave ponve in potem tudi palačinke ne uspejo, kot smo vajeni od doma. Na teflonu skoraj morajo uspeti. Litoželezna ponev tudi ni slaba, samo nekaj več olja potrebuje, da se ne primejo.