in 
nimam nobene želje po potovanju na Kitajsko 
.
o tistih odojkih in delih živaliskih teles pri mesarjih pa sploh nebi 
. 
He he, Elena, se strinjam s tabo.
Pa še moj prispevek k temi. Okus je stvar kulture in posledično vzgoje. To dokazuje tudi to, da otroci, ki še ne hodijo v vrtec ali šolo, pojejo marsikaj, kar bi se nam zdelo nagravžno (na primer jajca z marmelado). Šele, ko pridejo med vrstnike in ko jim starši, none, tete, strici in učiteljice vtepejo v glavo, da to je pa vendar "fuuuuj", počasi prenehajo s tem. In tako kot se po svetu razlikujejo kulture, tako se seveda razlikujejo tudi vzgoje in okusi. Seveda boste zdaj rekli, da te teorije ne morem enačiti s prehranjevanjem z lepimi malimi kužki. No, že nekaj časa nazaj sem brala eno zelo zanimivo knjigo, ki govori o različnem dojemanju hrane in med drugim postavlja tudi vprašanje, zakaj ne jemo hišnih ljubljenčkov (naslova se, žal, ne spomnim). In odgovor: ker nam živi bolj koristijo. Zanimiv je bil tudi primer s Papue Nove Gvineje, kjer imajo za domače živali majhne pujske. Nanje so zelo navezani, gredo celo do te mere, da jih ženske dojijo na svojih prsih, če ostanejo brez mame na primer. A če je sila, kakšnega tudi pojejo in jim je to čisto normalno. Podobno je z dingi pri Aboriginih.
Večini pa se gnusi fotografija, ki spremlja članek v prvem postu, še iz enega razloga, in sicer ker so na fotografiji glave. Lahko bi bile tudi ribje, prašičje, kravje, račje ali pa krokodilje. Ljudem se vsak del mesa, ki preveč spominja na živo telo, gabi. Zato pri mesarju kupujemo že narezane zrezke, ki nič kaj ne spominjajo na to, da so bili kdaj del kakšnega telesa.
P.S.: kakršnokoli glasovanje proti kuhanju psov, mačk ali zlatih ribic je popolnoma brez pomena – s tem se dosežejo samo kulturni konflikti. Bodimo strpni in upajmo, da si na Kitajskem ne izmislijo glasovanja proti čokoladi 
.
