Hujšamo s Planetom Lepote! - 4. del

O, bog ...
Ali naj ti gredo take neumnosti (iz svojih izkušenj povem, da je vsaj 80 % takih izjav čista (prikrita pod navidezno skrbjo) babja foušija) skozi eno uho notri, skozi drugo ven, ali pa jim sploh ne govori o svoji prehrani. Če pa vidijo in imajo vprašanja in pripombe, pa reci, da ti je zdravnica svetovala tako hrano, ker si se slabo počutila, bila brez energije ipd. Potem bo takoj vse v redu in sveto.




Pod tole pa lahko dodam samo še: amen.

Pa še en fantastičen članek, ki ste ga sicer morda že prebrale, ampak bolje 3x preveč kot 1x premalo.

Tole pa drži kot pribito. Jaz jim rečem, da imam sladkorno in se pazim pa me pustijo pri miru

Tanja, članek je res fantnastičen, ampak meni članek ne pomaga, če ne morem napisanega tudi ponotranjit. Zakaj ne morem? Ker moj življenjski slog na splošno ni tako zelo nezdrav in tudi jaz nimam zdravstvenih težav zaradi teže. Treutno lahko motivacijo najdem samo v videzu. Hujšanje mi je šlo sicer super, ko sem mislila, da imam visok pritisk. Potem ko se je izkazalo, da imam povsem normalnega in mi zraste samo pri zdravniku (sindrom bele halje), je ta motivacija odpadla. Ko shujšam, se mi ne zgodi to, da je cilj dosežen, zdaj pa mi ni treba več pazit, ampak me grozen občutek prikrajšanosti pahne v  drugo smer. Nekaj časa jem ko nora. In ko se potolažim, pravzaprav jem čisto ok, ne pretiravam s čokoladkami itd. Ampak tisto prenajedanje seveda sproži posledice...ne morem potem samo normalno jest in bit zadovoljna, če sem pa kile dobila nazaj. Tudi ne morem sprejeti mnenja, da je zdrava hrana samo piščanec, razni proteini, meso...od nekdaj jem OHje in mi pašejo, medtem ko mi meso enostavno ne. Samo od soje pa ne morem živeti. Sicer v krvne skupine, pravzaprav prehranjevanje glede na to, ne verjamem oiroma se nisem poglobila, ampak sem A-vegi. In jem tudi žitarice, testenine,kruh...kar naj bi bilo redilno. nekateri naj bi bili odvisni od OHjev, saj naj bi bili po njih samo bolj lačni. In po sadju. Jaz kaj takega ne poznam. Ne vrže me fizična odvisnost v prenajedanje, ampak izčrpanost, prikrajšanost. Muči me torej občutek prikrajšanosti. Brez tega se pa shujšati ne da, kajne? V nekem obdobju sem pač nabrala težo, ki jo imam tudi sedaj. Parkrat sem že sklatila po 7 kil. In jih dobila nazaj. Kot da ne morem več stran od te teže, hočem reči navzdol. Čez nisem šla nikoli, že več kot 10 let je tako. Nekateri bi se pač sprijaznili, govorijo mi, da nisem videti debela. Samo kaj, ko sebi nisem všeč. Ve punce tukaj bi se tudi strinjale, da imam preveč kil.

Kakšna je ta prikrajšanost? Od določene hrane ali prikrajšanost za določena čustva oz. vrednote (ljubezen, varnost,....) 

Ne smeš si preveč omejti hrane, sploh na način, da si za karkoli prikrajšana. Če si v glavi urediš stvari in razmišljaš in verjameš v smeri ``jem lahko vse kar hočem´´, kljub temu, da slaba živila izločiš, je čisto enostavno in sploh ni težko. Skratka to moraš sprejeti in začeti živeti v tej veri, da nisi za prav nič prikrajšana in da imaš (ješ) vse kar hočeš. Lahko si celo govoriš kakšne pozitivne afirmacije v tej smeri.

Amen to that. Sploh če si A, si s tem konkretno škoduješ.



Diakana, morda se motim, ampak mislim, da je pri tebi problem v tem, da se preveč trudiš, siliš, mučiš samo sebe. To nikoli ni pot do uspeha, ker se ti prej ko slej vse zagabi in te pahne v kontra smer.
Ko sem jaz imela 24/7 v glavi, da moram shujšati oz. se ne smem zrediti in česa vse ne smem jesti - kaj misliš, da se je zgodilo? Točno to in samo to mi je šlo po glavi: hrana, hrana, hrana. Bila sem nezadovoljna, ker sem se tako kot zdaj ti, počutila prikrajšano, ogoljufano. Zakaj ne smem jesti tega in tega? Zakaj lahko kolegica je, kar ji paše in nima težav z odvečno maščobo? Zakaj moram žuliti to odurno suho hrano in še tehtala naj bi in štela kalorije!? (česar nisem počela, ker mi je to bolno).

In potem sem se enostavno odločila, da imam dovolj tega brain-washinga s suhimi piščanci in skutami in da bom jedla, kar mi bo pač pasalo, samo potrudila se bom, da ne bo preveč in da bo kolikor se da ustrezalo prehrani po krvnih skupinah. Kaj se je zgodilo? Nobenih cravingov po ničemer več, jedla sem manjše obroke, ker nisem bila več psihično in fizično sestradana zaradi guljenja kuhane zelenjave, piščanca in skute. In kile so šle še dol. Pa če mi zapaše pica ali sendvič, to pojem in se ne obremenjujem s tem.

Tako, da jaz ti res priporočam, da se skušaš čim manj obremenjevati s tem, ker samo blodiš v začaranem krogu. Skušaj se to dopovedati in se čim manj obremenjuj s hrano in tem, koliko in kaj poješ oz. naj bi pojedla. Potrudi se le toliko, da se ne boš prenažirala (do česar mislim, da ne bi smelo prihajati, če se ne boš psihično maltretirala) in da bo tvoja prehrana kolikor se da ustrezala tvoji krvni skupini (verjemi, deluje).

Vsemu zgoraj napisanemu lahko dodam samo še: exactly. Tudi jaz se ne obremenjujem več, kaj pojem. Ne bašem se samo z nezdravo hrano, ker se niti ne bi dobro počutila, ampak opažam, da odkar si pač privoščim, ko mi kaj zadiši (ne glede na to, ali je to pica, puding, piškoti...), si tega želim vse manj, oz. mi prej zapaše banana ali jabolko, kar pa je tudi pozitivno. Tudi količinsko manj pojem, oz. včasih kar pozabim, ker nisem lačna, tudi če prej ne jem veliko. Samo hrano moraš izbrisati iz glave (vem, lahko reči, pa tako težko narediti). Saj se ti je sigurno že kdaj zgodilo, da ko si se nehala truditi za nekaj, je to kar samo od sebe šlo. 

Prikrajšanost od določene hrane in od določene količine hrane. Mogoče se res preveč mučim, ampak ko hujšam, sem zelo lačna. Res ful malo jem. Nekaj časa še gre, potem se pa začne vrtoglavica in huda izčrpanost. Pri vsem tem imam ful stresno službo in redko se uspem dobro naspati. Resnično recept za katastrofo. In zakaj se mučim? Ker hočem rezulate čimprej.  Samo, da se mi ta računica še nikoli ni izšla.

Glede tega, da mi meso škodi...saj deloma se mi zdi res glede te prehrane po krvnih skupinah. Če mi meso direkt smrdi in ga komaj spravim vase, nekaj že bo na tem. Se pa ne bi mogla strinjati s čisto vsem. Glede hrane imam kar dobro intuicijo in izkušnje, po čem se dobro počutim. In paprika recimo mene kar dvigne...pa naj bi bila zame škodljiva.

Tanja, praviš, naj se ne prenažiram. Ampak a ni res, da moram zmanjšat vnos kalorij, če hočem, da gredo kile dol. Res se raje ne bi obremenjevala s tem, koliko pojem, naravnost olajšanje bi bilo to, samo se bojim, da ne bo rezultatov.

Diakana zdrava hrana sigurno ni samo piščanec in skuta . Tudi beljakovinska dieta je po mojem mjenju za tiste, ki hočejo imeti res izklesano športno postavo in precej vidne mišiče. Če je pa tvoj cilj samo vitko in malo bolj čvrsto telo je pa po mojih izkušnjah dovolj da se odpoveš nezdravi hrani (cvrtju, sladkorju, beli moki...) + šport.
Jaz pojem res ogromno sadja, zelenjave, oreščkov, kaš, riža in bolj malo čiste beljakovinske hrane, ker mesa ne jem, tako da imam bolj malo izbire. Beljakovine so tudi v žitaricah, orečkih in kaši. Torej jaz jem skoraj same oh-je in očitno veliko fruktoze pa mi nikjer zaradi tega špeh ne visi , nimam pa ravno 6 packa in jeklene riti. Tako, da očitno vsaj zame (in verjetno še za veliko drugih) ta teorija, da je treba pojesti ogromno beljakovin za vitko postavo ne drži. Bistvo je, da ješ stvari ki so ti dobre in so ob enem zdrave, ker se tako ne boš počutila nič prikrajšano. Zato se ne obremenjuj koliko b poješ v vsakem obroku, ker če se siliš s hrano, ki je ne maraš dolgoročno ne boš zdržala in potem je itak škoda vsakega truda. Na netu se najde veliko receptov za okusne in zdrave jedi. Res neskončno možnosti in kombinacij. Ko se enkrat navadiš pripravljati zdrave obroke, ki so ti dobri ti res ne bo noben problem hujšati. Tudi s kakšnim prekrškom vsake toliko časa . Če se pa vsak dan za kosilo mučiš s suhim piščancem in pusto skuto za večerjo je pa logično, da ne zdržiš in ti grejo samo pice in torte po glavi .

To je samo ena plat - zelo pomembno je, kakšne so te kalorije, iz kakšne vrste hrane prihajajo (indeks glicemije, poskok inzulina ...) - lahko se od neke jedi z veliko manj kalorijami bolj rediš kot od druge z več, ker ima tak vpliv na naše telo).

Če še nisi, najtopleje priporočam, da si prebereš še knjigo Michael Montignac: Jem, torej hujšam.

Maščobe imajo npr. ogromno kalorij, ampak jaz pri olivnemu olju niti najmanj ne pazim, koliko ga pojem. Pri tunah, ki so v ekstra deviškem olivnem olju npr. pojem celotno vsebino, nič ne odlijem. Tudi na solati ne varčujem (kar ne pomeni, da plava v olju, ampak kapljic pa nikakor ne štejem).



No, tu si si itak že sama odgovorila. Saj veš, kaj delaš narobe - zdaj moraš le še začeti to upoštevati.
To, da te stradanje izčrpa, je pa jasno. Športaš kaj?

Pa veliko pij - ljudje zelo pogosto zamenjujejo lakoto za žejo. Sama, kadar imam občutek, da sem lačna, pa od prejšnjega obroka še ni preteklo dosti, najprej popijem vsaj 3 dl (poleg tega, da že itak skoz pijem). Sploh zeleni čaj naj bi malce zmanjševal apetit, pa vanilijeva aroma (tako sem nekje zasledila, da so pokazale neke raziskave), pa si npr. skuhaj vanilijev zeleni čaj in pij, pij, pij, vsaj 1,5 litra na dan, poleti seveda več (pa ne sokov ali zadev s sladili).

Predvsem pa verjemi, da ko se boš nehala obremenjevati s tem, boš veliko manj lačna, ker možgani ne bodo okupirani s hrano.

Elena, da ti smeški ne bodo več nagajali.

Uh...ja! Zelo zanimiva debata....res je vse to, kar pravite. Sama sem tudi šla skozi to, odtod tudi članek (btw. hvala, zelo sem vesela, da vam pomaga!!! ).
In se V CELOTI podpišem pod Tanjo. Dokler je v glavi neka prisila, kaj je treba in kaj ne, nikamor ne prideš. Ko se sprostiš in dojameš bistvo, pa je svet lep.
Upam, da vam čimprej uspe najti pravo pot.
Tudi sama zdaj kolikor toliko pazim na to, da jem približno po krvnih skupinah (kar ne pomeni, da si ne privoščim tudi ostalih reči, če mi zapašejo!) in to je bila meni le pika na I. Zdaj vem, da nikdar več ne bom sprobavala raznih diet.

tinna, glede na to, da si sama že dala skozi kar nekaj "diet", od low carb in ostalih, torej po tvojem mnenju zmaga hrana, prilagojena krvni skupini in je le-ta raznovrstna? No,pa saj, itak je tudi tukaj govora o zdravi hrani, kar je edino prav.

Mene že vse skupaj bega, nekdo predlaga low carb, spet drug ketonsko, treji govori o krvnih skupin ... Verjetno je res najbolje dati vse skozi in potem videti kaj ti kot posamezniku najbolje ustreza?

Ali pa voziš med vsemi temi priporočili glede na to, kaj ti odgovarja in opažaš, kdaj se najbolje počutiš 

Tudi jaz sem že doživela marsikaj... Rada imam sadje in zelenjavo, polnozrnat kruh in izdelke, pijem več ali manj samo vodo (razen obvezne kave :)), redko sladkam čaj, malo sladkam kavo, nimam preveč rada mesa in podobno. Nikoli nisem preveč komplicirala glede zdrave prehrane in hrane nasploh, imam pa neka svoja načela, ki se jih držim. Sem pa zato od prijateljic že prevečkrat slišala različne pripombe, od tega da bogi moji otroci, ker ne bomo jedli nič mesa ampak samo zelenjavo in semena. Sem tudi dokaj suha in imam občasne kontrolke telesne teže (imam ene 5kg, lahko tudi malo več po tistim ITM 18 in mi zdravnica ne verjame, da redno jem), poslušam pripombe tudi na ta račun... Enkrat me vzpodbujajo naj jem, ker sem presuha in naj se zredim, spet drugič mi govorijo, da med njimi in mano ni take razlike, tudi če imajo 10kg več in smo isto visoke... Da če bi one imele samo toliko kg kot jaz, bi bile že shirane, bi imele čisto tanke noge, posušen obraz, jaz pa nisem tako zelo suha sploh... Od istih oseb! Potem se pa še sama včasih butasto počutim in mi ni več jasno, kakšna zgledam in kaj naj počnem...