Dragi moji. Nekako čutim potrebo, da še sama pristavim svoj piskrček. Upam, da bom komu vsaj malo pomagala, mogoče ga malo usmerila, itd. Nikakor pa ne želim, da kdo začuti kakršnokoli vsiljevanje mnenj. V vsakem izmed postov se najdem, ker se že 15 let posredno in neposredno vključujem v to stroko, v zdravljenje (dolgo časa sploh nisem vedela, česa točno, ker so vsi okoli mene bili pametni, jaz pa sem bila poskusni zajček malo teh in malo onih).
Moja zgodba je zelooo dolga, na kratko lahko omenim, da me je čakalo kar nekaj preizkušenj, kot otrok sem bila žrtev očeta (beri psihičnega terorista), ki je ob vsaki težavi grozil mami in meni z orožjem na glavi ali pa z nožem in zakolom... No, potem, ko sva z mamo končno odšli, pa sem psihično "pokasirala" vse za nazaj. Da ne naštejem, kaj vse... Lahko samo pripomnim, kako sem jaz začutila svojo psiho in še vedno jo. Hodila sem k psihiatru, ki mi je poleg zdravil (KI SEM JIH SAMA ŽELELA), pomagal tudi s pogovorom. Zdravila še sedaj jemljem in so nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Ja, saj vem, da ste nekateri sedaj izbuljili oči, ampak je res. Ob jemanju antidepresivov (ne pa pomirjeval - pazi, to je VELIKA razlika), sem s časoma lahko realno pristopila k reševanju težav. Torej, meni so pomenil antidepresivi kredit na dolgi rok. Zakaj? Zato ker ne rešijo težave, je pa res, da ti pomagajo, da lahko predelaš, kar te muči ali pa da preprosto z napredovanjem dobrega počutja odlašaš z reševanjem težav. Sam pa moraš presodit, za kaj se boš odločil, saj slej ali prej napoči trenutek, ko je prav, da rečeš, zdaj pa sem, kar sem želel postat, in daš to na stran. Tudi mene še čaka ta preizkušnja, ker si želim imeti otroke in se zavedam odgovornosti, da si ne zaslužijo biti del mojih predhodnih travm v obliki uživanja zdravil. Sicer pa sem imela ljudi okoli sebe, ki so mi želeli pomagati, ampak brez učinka. Namreč vse je v nas samih. Ljudje si ne predstavljajo, kaj lahko dela psiha. Nekateri mislijo, da je žalost, ki traja več dni, že zelo huda. Ja, saj je in jo je potrebno tudi vzeti zelo zares, ker iz ignoriranja teh dolgih čustvenih stanj, ko telo opozarja človeka, da mora nekaj spremeniti, človek pa tega ne sliši, se psiha loti reševanja situacije zvito, drugače... Človeka začne izdajati telo. Začne boleti glava, začnejo se šibiti kolena, v trgovini ob nakupovanju začne nenormalno naraščati puls, tišči v prsih, dejansko misliš, da si pred smrtjo, pred srčnim infarktom. In za konec je pri meni zadeva prišla tako daleč, da sem neštetokrat padla v nezavesti, kjerkoli kadarkoli... In potem so zopet bili vsi pametni... Ampak dejstvo je, da ne obstajajo zdravila, ki pozdravijo krizo. Sama sem bila tista, ki sem preprosto rekla, zdaj pa dovolj. Sredi trgovine, ko se je začel napad, nisem zbežala. Soočila sem se s strahom, pa četudi bi se mi ljudje smejali, pa če tudi umrem, sem si mislila... In potem, po petem preizkusu, ko me je hotela psiha prelisičit, sem zmagala.
Bila sem pri večih psihiatrih. Nekateri delajo delo, ker ga morajo, nekateri s srcem... Jaz sem od njih vzela tisto, kar mi je pomagalo. Nekaj stavkov. Sicer pa sem si kupila psa, kar pa je bila zame ogrooomna pridobitev. In edini je, ki mi prisluhne in ne pametuje. Ker včasih ne rabim drugega kot to, da nekdo prisluhne. Prijatelji pa, ehh, nekateri privoščijo, drugi poslušajo, ampak ne slišijo. Se pa najde kdo, tisti biser, ki pa zna priskočit na pomoč s kakšnim nevsiljivim nasvetom, da te razvedri, da ti podari upanje. Ampak na koncu vidiš, da si sam, da se rodiš in umreš sam. Lepo je imeti nekoga, ga imeti rad in da ima on rad tebe, ampak res pomagaš si lahko le sam.
Verjamem, da vam bo uspelo, vsem, ki si to res želite, ki ne želite biti žrtve nepredvidljivih dogodkov v življenju.
To je samo moja zgodba. Nič posebnega, ena izmed mnogih. Upam le, da komu pomagam...
Na srečo si niso vsi enaki.
