V zadnjih letih je nadvse popularno tako imenovano "pozitivno razmišljanje". Ne glede na to, v kakšni življenjski godlji smo, kaj hudega se nam je pripetilo, kakšne težave imamo – vsi, vedno in v vsakem primeru in življenjski situaciji naj bi razmišljali pozitivno.
Nekako v smislu, da če bomo pozitivno razmišljali, se nam bodo dogajale pozitivne stvari. Za tem namreč stoji "teorija privlačnosti", po kateri podobno privlači podobno in zatorej če bomo na vse gledali skozi rožnata očala, bo naše življenje tudi dejansko postalo "rožnato".
Ne bo. Pravzaprav je to pranje možganov s "pozitivnim razmišljanjem", (pre)visoko samozavestjo posameznikov in prepričanjem, da naše misli nekako vplivajo na našo prihodnost, nevarna obsesija, ki lahko vodi prej v razočaranje in nezadovoljstvo kot pa v srečo in izpopolnjenost. Zakaj?
V ZDA je pred leti izšla knjiga sociologinje Barbar Ehrenreich z naslovom Bright-Sided: How The Relentless Promotion of Positive Thinking Has Undermined America. V njej avtorica razlaga, da je pozitivno razmišljanje – sploh v najbolj ekstremnih oblikah – privedlo do finančne krize v ZDA. Namreč, pozitivno razmišljanje, kadar ni nobene osnove za to in neutemeljeni optimizem, naj bi vplivalo tudi na to, da si nihče več ne upa pomisliti "Počakaj malo! Ali je to, kar delam, sploh prav?" Kdor pa si upa, je označen za negativnerža in vsi se ga začnejo izogibati. Ker o negativnih, slabih stvareh se ne govori.
Obsesija s pozitivnim razmišljanjem je (predvsem) v ZDA privedla tako daleč, da so ljudi, ki so malce (preveč) realno razmišljali in mislili tudi na posledice kakšnih dejanj in odločitev, namesto za rešitelje, ki bi se jim lahko zahvalili za preprečitev marsikatere negativne posledice, označili za negativiste, ki nikoli nikjer ne vidijo nič pozitivnega in jih seveda sploh niso jemali resno. Je to cilj pozitivnega razmišljanja? Zagotovo ne, je pa vsekakor posledica.
Avtorica knjige je začela sumiti v precenjeno pozitivno razmišljanje ko je sama zbolela za rakom dojke. Ko se ji je to zgodilo, je začela brskati po internetu, da bi izvedela čim več o tem – in pri tem naletela na bolne izjave kot npr. "Rak je dal mojemu življenju pomen!" in "Rak dojke je darilo." in podobne. Kako, prosim?
Pozitivno razmišljanje nas ne prepričuje le, da naj razmišljamo pozitivno, ko npr. zbolimo, temveč nas nekako prepričuje tudi, da pozitivno naravnani ljudje ne zbolijo. Njim se nikoli ne zgodi nič slabega, ker oni razmišljajo pozitivno in ker pozitivno privlači pozitivno, se jim dogajajo samo lepe in pozitivne stvari. Pa vendar vsi še predobro vemo, da to ni res. Zagotovo vsakdo izmed nas pozna vsaj enega, če ne več ljudi, ki so (bili) pojem dobrote, optimizma in poštenosti, pa vendar jim je bilo v življenju zelo težko; so se borili za preživetje, preživeli težke bolezni, izgube otrok ali po dolgem trpljenju podlegli hudi bolezni.
Ali drugo skupino, kjer so jih od rojstva nosili po rokah, nikoli jim ni ničesar manjkalo, so prepolni samozavesti in samozadostnosti in grdo izkoristijo vsakogar, ki jim pride na pot, pa vendar ni videti, da bi se jim način življenja in delovanja kakorkoli in kdajkoli povrnil. Torej?
Pa nikakor ne govorimo o tem, da je treba biti pa pesimističen, ob vsaki stvari obupati in se ne boriti. Treba je biti realen. Nikar ne pričakujmo, da nas bo pozitivno razmišljanje rešilo neozdravljive bolezni – preprosto zato, ker nas ne more. Za to je potrebno vse kaj drugega. Gre za področja, kjer smo dejansko nemočni in nimamo nikakršnega vpliva na tok dogodkov – in tudi pozitivno razmišljanje nas ne bo rešilo (in nikar ne zamenjujmo pozitivnega razmišljanja z realnim!).
Barbara Ehrenreich v svoji knjigi pravi, da seveda obstaja močna, intenzivna želja in upanje. In optimizem, ki je naravno občutenje, da se bodo stvari obrnile tako kot je treba. In na drugi strani obstaja pozitivno razmišljanje, v katerega se prisilimo v prepričanju, da če bomo pozitivni, se bo vse končalo natanko tako, kot si želimo.
Dejstvo je, da bi pozitivno mišljenje, kakršnega nam predstavljajo danes, lahko prej poimenovali "čarobno razmišljanje". Namreč, če se oseba, ki je ravnokar bankrotirala in izgubila partnerja osredotoči na to, da je že dogovorjena za novo službo in ima dva krasna in zdrava otroka, je to realno razmišljanje oz. osredotočanje na pozitivne plati. Da je izguba življenjskega sopotnika in vseh prihrankov nekaj pozitivnega, pa je zavajajoče pozitivno razmišljanje. In ne pozitivno, temveč realno razmišljanje je tisto, na katero se moramo osredotočiti. In seveda biti optimistični za nadaljnji razplet dogodkov, ne pa verjeti, da če bomo na vse negativne plati gledali pozitivno, bodo kar izpuhtele ali se spremenile v pozitivne.
"Vsakič, ko se vam zaprejo ena vrata, se vam odprejo druga."
"Vsaka kriza je skrita nova priložnost."
Vam je kaj znano?
Zanimivo, da vse to (kot tudi ducat knjig, kjer nas učijo pozitivnega pogleda na svet) prihaja iz ZDA, kjer imajo seveda o sebi nadvse superiorno mnenje (morda pa to sovpada s pozitivnim pogledom na svet?), pa vendar vsi vemo, da je tam največji delež ljudi v zaporih, največ nasilnega kriminala in umorov z orožjem, slabo zdravstvo in sociala, huda revščina na eni in ogromno absurdno bogatih ljudi na drugi strani … in še in še.
Medtem, ko so nas starši nekoč 'tlačili' (ali pa postavljali na realna tla?) z izjavami "Pazi, da ti ne bo stopilo v glavo!", "Ja kdo pa misliš, da si!?" in podobnimi, kadar smo bili "preveč ponosni" na kak svoj dosežek, dandanes vzgajajo mladino tako, da ni sposobna več realno oceniti svojih sposobnosti, pozitivnih in negativnih lastnosti. Ker je očitno že vsak posameznik sam po sebi superioren in se mu sploh ni treba več ubadati s tem, kakšno je stanje v resnici, kaj šele se poglobiti vase in se skušati izboljšati.
Poleg vsega pa je raziskava, ki je bila objavljena tudi v znanstveni publikaciji Psychological Science pokazala sledeče: ljudje z nizko stopnjo samozavesti so se po dolgotrajnem ponavljanju pozitivnega mišljenja o sebi počutili še slabše kot pred tem. Zakaj? Ker je njihova psiha, podzavest vedela, da lažejo sami sebi.
Pravzaprav je pretirano ukvarjanje z lastno samozavestjo predvsem pri že tako preveč samozavestnih ljudeh škodljiva. V mednarodni raziskavi so namreč odkrili sledeče: ameriški študentje so bili na mednarodnih testih iz matematike na zadnjem mestu. Ko pa so jih povprašali o tem, kakšno mnenje imajo o sebi oz. svojem znanju matematike, so bili na prvem mestu! Pozitivno razmišljanje jim je povsem zameglilo realno presojo dejanskega stanja. Toliko o koristih pozitivnega razmišljanja in pretirani samozavesti.
Kaj je torej pozitivno razmišljanje – samo še en dodaten način pranja možganov posameznikom oz. množicam? Da ne bomo več sposobni imeti realnega pogleda na svet in dogajanje okoli nas in tako spregledali vse grozote, ki se dogajajo, v prepričanju, da če bomo videli rožnato, bo postalo rožnato?
Zamislimo se malo nad posledicami "pozitivnega razmišljanja" in predvsem ne pozabimo ločiti realnega od neutemeljeno pozitivnega ter optimizma od naivnosti.
PREBERITE TUDI: 12-sekundni trik za boljše počutje in več optimizma
summertime
stvari se hitreje rešijo z dobro voljo kot s slab? jah odvisno ali pa se sploh ne rešijo ker rečeš ah saj ni nič takega ali pa saj ni važno bo že.... Članek je zame zelo dober, ker meni osebno gredo pa velikokrat na živce preveč pozitivni ljudje, ki nič ne naredijo in rečejo saj bo! Bodi dobre volje, ko nekaj dosežeš in si to zaslužiš. Sploh pa sreča je laž sreča ne obstaja so samo srečni trenutki. Moje mnenje...
madeira*
Tanja, nisi me razočarala
Kar se tiče vsebine, pa sem itak rekla, da se v precejšnji meri strinjam s povedanim v članku. Sicer se pa zelo strinjam tudi s SPA. Pač zagovarjam neko zdravo mero pozitive 
SPA
Vsakemu svoje, tako je najbolj prav
romy
SPA, moje mišljenje je daleč od travmiranja. Mi je žal da je tako razumljeno, ampak to sem glede na pretekle izkušnje pričakovala. Vsi, ki smo bolj realistični, kritični, ne vedno prijazni in nasmejani smo ponavadi označeni kot ene "mone".
Tanja
Madeira, predvidevam, da misliš, da je bil članek napisan v afektu zaradi tega, ker sem prej napisala, da je bil napisan 'v šusu'. Žal te moram razočarati - hotela sem povedati, da je bil napisan kot rezultat trenutne odločitve in v enem 'kosu', brez premorov (ker sicer članke pišem po več dni, torej po delih). Sicer pa odraža moje mnenje, pogled na zadevo anytime in seveda vključuje tudi nekatere raziskave, ki so to tako ali drugače potrdile. Nikakor pa ne pričakujem, da se bodo vsi strinjali - pravzaprav mislim, da mnogi niti ne ločijo med pozitivnim razmišljanjem, OPTIMIZMOM in realnostjo. Nekateri bodo pač razumeli, kaj sem hotela povedati in v čem je 'catch', drugi ne.
SPA
@Romy: A naj travmiram mesece ali naj si dam kar takoj štrik okoli glave, če se kaj ponesreči? Ali se je boljše česa naučiti iz napak, padcev, se čimprej pobrati in narediti vse, da bo čimprej boljše, oz. popravljeno? Travmiranje ne pomaga. Pomaga akcija. Pa seveda veliko volje, ki je v negativizmu ne najdeš zlahka.
Če zamudim avtobus, je to lahko za nekaj dobro. Morda je na naslednjem prijateljica, ki je dolgo nisem videla.
Seveda pa ni vsaka stvar za nekaj dobra. Brezposelnost, smrt, finančne težave - to so take stvari, v katerih res težko najdeš kaj dobrega.
Pri vsakodnevnih pa sem še vedno zagovornica pozitive.
madeira*
Mene pa v tem članku nekaj moti. Mislim, da zato, ker je občutiti, da je napisan v afektu. Ne vem, morda se motim. Pri tem ne mislim na vsebino, ampak na "ton". Kdor res misli, da je treba biti vsako sekundo pozitiven in se vsega veseliti, je zelo neumen ali pa malo zadet. Sem pa prepričana, da se stvari v življenju veliko hitreje rešijo z dobro voljo kot s slabo. Torej se nagibam k pozitivi, vendar vedno v družbi zdrave pameti!
romy
Sploh ni varijante da bi verjela ali sama sebe prepričevala, da je vse za nekaj dobro. Izjemno zgrešen rek za moje pojme.
SPA
Zmerni pozitivizem je fajn, ker ti polepša dan. Sama npr. se trudim, da dan začnem z nasmehom in da ga polepšam še komu. Da se pri stvareh, ki bi me spravile iz tira poskušam nanje odzvati aktivno pozitivno, se jih lotiti ne pa se jeziti nanje in čakati, da se rešijo.
V situacijah, ki so brez rešitve, pa se poskušam naravnati tako, da mi je lažje, da si ne zagrenim po nepotrebnem življenja.
Polagati vse upe v to, da boš kaj priklical z mislijo, ne gre. Je pa drugo, če se na razgovor za službo odpraviš nabit z energijo, samozavesten in prepričan, da bo šel razgovor dobro. To je koristni pozitivizem.
Realnost nikakor ne sme biti zamegljena. Se mi zdi, da nam morajo biti negativne stvari izziv. Pri padcih si vedno rečem "Vsaka šola nekaj stane in vse je za nekaj dobro!", se poberem čimprej in gremo naprej. Ampak to je šola, se naučim.
Sunshine
Pa še tole - mnenja sem, da tisti, ki težave ignorirajo in jih potiskajo nekam v podzavest, namesto da bi se soočili z njimi, ravno zaradi t.i. "pozitivnega mišlenja", na koncu bolj nadrsajo, kot tisti, ki gledajo (-mo) na življenje realno in težave rešujemo sproti. Iz raznoraznih potisnjenih frustracij se rodi marsikatera psihična bolezen.
Sunshine
Hvala PL-ju za ta članek, ker vedno, ko kaj pojamram, pa če pri tem niti nisem negativna, ampak samo realna, slišim floskule o tem, da naj bom za vraga pozitivna in da če bom tako razmišljala, mi ne bo nič hudega..... Zdaj vidim, da le nisem tako čudna, ko se požvižgam na nasvete v knjigi The Secret in podobnih ..... Saj se v načelu strinjam, da ni treba vse gledati črno in da se marsikaj lepo razreši, ampak, hell, ene stvari so pa tako boleče in grozne, da enostavno včasih ni videti svetle luči na koncu tunela in stvari enostavno ne morem ignorirati in poslušati floskule, kot so "saj bo boljše".
Tinka
Tanja, če prav razumem, je članek tvoje delo. Izvrstno, krasno, napisano!! KONČNO nekaj "drugačnega" od vseh floskul - zlasti iz ameriških virov - o pozitivnem mišljenju. Meni gredo vse te - kot rečeno - večinoma ameriške knjige z instant recepti za "srečno življenje" že nekaj let na bruhanje. In npr.: Kako naj pozitivno razmišljajo starši, ki jim je otroke pobil pijan voznik? Kaj bi svetovali vsi ti instant pisci? Morda da "je vsaka stvar za nekaj dobra"?!!
Še enkrat BRAVO za članek.
Tanja
KrvavaMeri, hvala za opombo/popravek - članek je nastal danes 'v šusu' kot posledica enega dogodka izpred nekaj dni, non stop poslušanja naj bom bolj pozitivna oz. gledam/razmišljam pozitivno, kot da bo negativno potem kar čudežno 'izpuhtelo' in branja enega članka na to temo danes, ki je bil pika na i povod. Tako, da čisto možno, da je še kje kakšna napaka.
KrvavaMeri
Odličen članek. Mene je ob idejah o pozitivnih mislih vedno begalo, kam z negativnimi čustvi. Sploh ker sem mnenja, da je treba vse predelati na nek način. V glavnem, pohvale za drugačen pogled na 'popolnega, optimističnega posameznika nove dobe'.
P.s.: Opomnila bi zgolj, da nisem prepričana, ali je beseda 'pozitivizem' v naslovu drugega dela članka povsem na mestu. Dotični pojem načeloma označuje znanstveno paradigmo, da je vse potrebno dokazati in preveriti, zato bi ga mogoče bilo smiselno spremeniti. Če se je termin uveljavil tudi za pozitivno razmišljanje in meni to ni znano, se opravičujem. Opomba je izključno konstruktivistično-kritične narave in ni mišljena kot iskanje napak v zelo dobrih člankih na portalu.