Bolje bi bilo, da bi bila tema smrti bolj izpostavljena, ne le za žalujoče, temveč tudi za vse ostale, da bi vedeli, kako v dani situaciji ravnati, predvsem pa, da ta tema ne bi bila več tako tabuizirana. Le tako bi lahko zagotovili večjo osveščenost družbe ter govorili o smrti in občutkih ob tem na bolj družbeno sprejemljiv način, s tem pa bi se zmanjšalo nelagodje, saj bi osveščenost zgradila močnejšo vez med žalujočim in okolico.
Izguba ljubljenega prekine čustvene vezi, ki puščajo ogromno praznino.
Danes je v sodobni družbi tema smrti še precej tabuizirana. O smrti se na splošno ne razpravlja veliko, kot da bi se bali lastne minljivosti ter minljivosti drugih. Skorajda bi lahko rekli, da nenamenoma družba človeku ne pusti javno žalovati. O tej temi se preprosto ne govori. Res pa je, da nihče, ki izgube ni doživel, ni sposoben oceniti bolečine. Tako se okolica ne upa in ne zna pravilno izraziti, s tem pa žalujočemu drugi nevede spodbudijo občutek nerazumljenosti.
PREBERITE TUDI: 13 stvari, ki jih ne pozabite, ko ste na tleh
Žalovanje je izkušnja, ki ni nikomur prihranjena, zato smo se s pripravljenostjo na to nezavedno že rodili. Žalost nas namreč zdravi in pripomore k sprejetju izgube, pa naj se sliši še tako nenavadno. Kadar se žalost izrazi na zunaj, je to še toliko bolj zdravilno. Če žalost, jezo in podobne občutke držimo v sebi, nas to lahko ohromi in duši. Žalost ob žalovanju zajame celotnega človeka in vpliva na vsa področja v življenju. Pojavlja se različno močno, odvisno od okoliščin izgube. Žalovanje je proces, v katerem žalujoči predeluje svojo izgubo in se s tem uči živeti.
PREBERITE TUDI: To so 3 preprosti koraki do sreče
Moč ali intenzivnost žalovanja ni možno meriti ali postaviti lestvice 'normale'. Prav tako je nemogoče postaviti časovno mero, koliko časa naj žalovanje traja. Vse to je namreč odvisno od mnogih okoliščin odnos s pokojnikom, socialna stabilnost, način smrti,..
Običajni odzivi na izgubo po časovnem zaporedju:
- šok in zanikanje;
- jeza in krivda;
- žalost in potrtost;
- sprejetje in izboljšanje.
Žalovanje je predvsem individualen proces, odvisen od primera do primera, vendar pa ima vsako žalovanje podobne lastnosti.
Proces žalovanja
Žalujoči po prvem šoku počasi sprejme realnost izgube in bolečino, ki jo povzroča žalost. Nemogoče je pričakovati, da izguba nekoga, ki je bil žalujočemu pomemben, ne bo povzročila bolečine. Nekateri izmed žalujočih poskušajo zanikati svoja čustva, potlačiti žalost (zamotijo se z delom, aktivnostmi, zabavo), drugi poskušajo zaustaviti vse boleče misli v zvezi s pokojnikom (pustijo si samo lepe spomine, uteho pa iščejo v alkoholu ali zdravilih). Lahko se zgodi, da tisti, ki svojih občutkov niso izrazili ali spustili svoje žalosti na plan, kasneje zbolijo za raznimi oblikami depresije. Ko se žalujoči zave svoje izgube in se z žalostjo sooči, pa ga čaka še težja prezkušnja, prilagoditi se mora okolju, v katerem pokojnega ni več in začeti z novim življenjem.
Kako pomagati?
-
Žalujočemu pustimo čas, da sprejme izgubo in mu pri tem pomagajmo.
-
Pomagajmo mu izraziti svoja čustva.
-
Pomagajmo žalujočemu živeti brez umrlega.
- Pomagajmo mu razumeti občutke.
Pri žalovanju se pogosto zgodi, da žalujoči dobi napad panike, tesnobe, brezupa, resne depresivnosti, takrat mu moramo razložiti, da so ta doživljanja normalna in da bodo minila.
PREBERITE TUDI: Sreča je odločitev, da nismo več v vlogi žrtve
Če je potrebno, ponudimo človeku najprej tudi fizično pomoč pri vsakdanjih opravkih. Preverimo, ali potrebuje podporo pri osnovnih življenjskih potrebah, torej hrani, delu in počitku.
Kadar žalujoči ne sprejme pomoči bližnjih, in menite, da bi se mu bilo lažje zaupati komu drugemu, mu lahko predlagate pomoč.
Žalujoči se lahko obrne na podporne mreže v njegovem okolju - pomoč osebnega zdravnika, kadar je stiska prehuda, ter na ustrezna društva in organizacije kjer bo prejel podporo in razumevanje.
