Introvertiranost

Zivimo v ektravertnem svetu, v katerem imajo vec moznosti za uspeh ektravertni ljudje. Introvertiranost se jemlje kot nekaj negativnega in taki ljudje smo na splosno na vecini podrocjih zivljenja manj "zazeljeni" kot ekstraverti.

Sama se v svoji kozi nikoli nisem pocutila prevec dobro. To, da sem introvert, me je oviralo pri doseganju svojih ciljev. V prejsnji sluzbi sem si zelo zelela napredovanja. V podjetju sem delala dlje casa in bila med najbolj pridnimi in vestnimi delavci. Moj problem je bil le ta, da se nisem znala "porinit" naprej, se izpostavit v ospredje, kjer bi bila moja pridnost in uspesnot pri delu bolj opazena. Nikoli se nisem hvalila in se izpostavljala, kot so to poceli drugi, ki se zato povzpeli visje od mene. Ze od nekdaj sem se bolje pocutila v druzbi 1 ali najvec dveh oseb, kot v vecjih druzbah. Ne da se ne bi zelela vklopit, le nisem vedela kako. Nikoli nisem imela veliko prijateljev. Nisem neka cudna asocialna oseba, le tezje sklepam nova poznanstva in prijateljstva, ker sem bolj tiha in zato ljudje mogoce dobijo obcutek, da si ne zelim njihove druzbe. Zelo rada sem v druzbi ljudi, ki so mi blizu. V vecjih druzbah se pocutim dobro le, kadar gre za druzbo mojih prijateljev ali sorodnikov. V takih druzbah sem zgovorna, ker se ne bojim spregovoriti. V druzbi, kjer vecine ne poznam, pa "zmrznem" in sem med tisjimi.

Ne dolgo nazaj pa sem se preselila k partnerju v drugo drzavo, kjer sem si zivljenje v bistvu zacela urejati od zacetka: od nove sluzbe do novih poznanstev in prijateljev. V sluzbi sem se sicer kar hitro vklopila in se spoprijateljila s sodelavci (ceprav sem se vedno bolj med tihimi). Vec tezav pa imam s spoznavanjem novih ljudi izven sluzbe. Nimam se nobenih prijateljev, ker niti ne vem, kje jih iskat in kako sploh navezati stik. Z mozem se obcasno druziva z drugimi pari (njegovimi sodelavci in njihove partnerke), vendar ta druzenja veckrat potekajo v vecjih druzbah, kjer se ne pocutim prevec udobno. Zato sem ponavadi bolj tiho in le sem ter tja kaj recem. Mozevi sodelavci so ga zato ze veckrat vprasali, zakaj sem tako tiho in ce mi ni vsec njihova druzba. Moja introvertnost je zacela motiti tudi moza, ker je sam nasprotje mene (z lahkoto navezuje pogovore ins poznava nove ljudi, tudi z neznanci vedno najde kako splosno temo za pogovor) in ne razume, zakaj skoraj nic ne govorim, ko sva v druzbi. Zaradi tega se pocutim pod pritiskom in razmisljam samo o tem, da MORAM z nekom govoriti, da ne bom spet izpadla cudna.

Jaz razumem, da nekaterim ljudem ni problem zaceti pogovora s komerkoli, vendar jaz tega ne znam. Ne vem, kaj reci; tezko najdem temo za pogovor, ce osebe ne poznam dobro. Na vseh forumih ljudje tistim, ki so v depresiji ali pa osamljeni, dajejo nasvete, naj grejo med ljudi in se druzijo. Ce si ektravert, ni problema, ce pa si nasprotje temu, pa iti med ljudmi in se druziti ni tako zelo enostavno. Jaz sem zadnje case zaradi vsega tega malo depresivna. Stran od druzine in starih prijateljev, brez pravih prijateljev tukaj in moz, ki ne razume, da novih prijateljstev ne sklepam s tako lahkoto kot on in da tega pac ne morem spremeniti, ker je to del moje osebnosti. Zanima me, kako se s tem spopadate drugi introverti? Kako kot introvert uspeti v ekstravernem svetu, kjer se od ljudi pricakuje zgovornost in druzabnost?

Če še nisi videla tega TED govora, toplo priporočam ogled.  Saj ne izveš nič posebej novega, ampak jaz z ogledom sem dobila dobro mero navdiha in pomiritev, da z menoj ni nič narobe.

Dolgo sem si želela, da bi bila bolj zgovorna in družabna v večjih skupinah z večino neznanih ljudi, ker so vedno silili vame, da naj kaj povem, da naj ne bom tiho. Kar je imelo ravno kontra učinek, ker sem potem čutila še večji pritisk, da nekaj rečem, ampak v glavi je vse zvenelo tako neumno. Pred kratkim sem dojela, da to nisem jaz in da se mi ni potrebno truditi v tej smeri, saj lahko resnično uživam zgolj sama ali v manjših skupinah, kjer poznam večino ljudi.

cookiesncream:
Moj nasvet kako se potruditi in ugotoviti ali sploh lahko v takšni družbi fukcioniraš:

Jaz sem tudi bolj vase zaprta ampak, če imam pravo osebo za pogovor mi debata zlaufa brez problema - še ustavit naju pol treba.  Morda je problem bolj v množici, ki se med sabo pozna, potem pa pride en nov osebek poleg, ki nikogar ne pozna. Morda je bolje, da se začneš pogovarjati postopoma z eno, pa drugo, o čisto vsakdanjih stvareh, kaj je kdo počel in kam se splača iti kaj kupiti, da je dobro oblečena, bilo kaj... ne vem no, če greste na takšno pijačo v družbi je bolje, da se vklopiš ali pač ne greš poleg.

Seveda je težko, ampak saj večkrat boš šla bolje bo. Res pa je problem, če ugotoviš, da ti ljudje nimajo nič skupnega s tabo - tudi takšen primer imam, ko gremo na kavo s partnerjem, njegovim kolegom in partnerko...nimam pojma kaj se naj z žensko menim, ker ima drug smisel za humor, nima pa smisla za stvari kot jaz: debate o prehrani, aktualni problematiki,...

Nasvet kako prebiti led: Morda te osebe dodaš na FB in ugotoviš kaj počnejo, kakšni so njihovi hobiji in na ta način začneš debato na kavi. Partnerju pa tudi pojasni, da si pač bolj zadržana in, da se trudiš ter naj ne pritiska nate. Sama sem dokaj zgovorna postala v zadnjem času in tudi dokaj odprta, saj se mi zdi, da je življenje prekratko, da ne bi spoznala par zanimivih ljudi. Že z dvema planetkama planiram kavico in smo se tudi preko mailov in pogovorov online super ujele, tako da glavo pokonci in bodi samozavestna, boš videla, da bo šlo na bolje. Držim pesti zate. Javi se še kaj in povej kako ti gre

Se zelo strinjam s KrvavoMeri. Ne vem, zakaj pa bi morali biti vsi enaki? Vsi zgovorni, zelo družabni, v središču pozornosti? Bi najbrž zmanjkalo prostora ... za vse.
Če tebe samo to res moti, se morda poskušaš počasi spremeniti.Če pa moti tvojo okolico (mož te je spoznal tako, kot pač si in se očitno zaljubil vate ), res ne vidim razloga in smisla, da bi se zaradi drugih morala spreminjati, da to ne bi bila več ti.
HB za različnost, samo razumevanja in upoštevanja drugačnosti/različnosti je premalo.

Ah... jaz sodim tudi med bolj introvertirane ljudi... Ko sem iskala še razna študentska dela, me je vedno zmotilo, ker je bila prva zahteva ponavadi komunikativnost.... Jah... komunikativnost iz vseh strani... jaz pač nisem komunikativna... kaj naj? Meni se tudi zdi, da so na splošno bolj privilegirani ekstrovertirani ljudje... Vsaj na začetku, ker jih definitivno vsaj začetno prej vzljubiš ali pač opaziš... sploh npr. delodajalci... Seveda pa ni nujno, da pol taki ljudje delajo boljše... a v bistvu hitro spoznaš tudi možne slabe lastnosti...
Jaz sploh ne funkcioniram v večjih skupinah nepoznanih ljudi... pri poznanih pa se pač s svojo tihostjo ne obremenjujem...oz. vsi to sprejmejo... Pri neznanih ljudeh pa... uf... pol sem kdaj dobivala čudne komentarje... Nekako se ne znam priklopit v pogovor... kot da nisem dovolj hitra... pa že kdo drug kaj reče... tako, da mi je v bistvu neprijetno spoznavat veliko novih ljudi na kupu... pa vem, da bi se morala prisilit... Zelo težko komuniciram z nekaterimi ljudmi... npr. s takimi, ki nimam nič skupnega ali smo si celo totalno obratni...prav nekako nimam volje ne interesa, da bi kaj rekla ali vprašala... če se pa zaštekam pa pogovor steče, ob pravi inspiraciji še preveč...
Se pa začenjam ponovno zavedat, da imam definitivno probleme s spoznavanjem novih ljudi... Ko sem bila v Lj mi ni bil tak problem oz. se ga nisem zavedala tako izrazito... Pač nekam greš... vedno koga novega spoznaš... koga srečaš na ulici... na štud. delu... v domu... na faksu (če greš )... Zdaj pa sem že eno leto doma... na vasi... pa se še vedno ne znajdem in obupujem sama nad sabo... Ker nisem tip človeka, ki bi kar nekam sama šla, šla ven ali karkoli...bila glasna... Prijateljice (ki jih je bilo itak od vedno bolj malo)... pa ... tri pikice tri pikice.. vsaka na svojem koncu in pri svoji stvari...

Cookiesncream... po moje je pri tebi predvsem morda težava novo okolje... razdalja od doma, domačih.. in tako... Mislim, da se rabi človek kar nekaj časa privajat na take korenite spremembe... Vsaj tistih nekaj ljudi, ki pozam pa so se selili na stotine km stran, jim je rabilo kar nekaj časa... Tvoj partner pač ne more od tebe pričakovati, da se boš tako hitro vklopila... Ljudje smo si pač različni... imamo različne interese... moramo najt take ljudi ki nam ustrezajo... Neka prisiljena vljudnostna prijateljstva pač niso prijateljstva... Je pa res, da Američani, Kanadčani pa še nekateri "narodi" so prav nekako priučeni neke socialnosti... imajo prav neko posebno kulturo komunikacije... Ne vem kako bi opisala... Priučeni so, da so družabni in da se zanimajo zate... Za tiste, ki sem jih jaz spoznala, to res velja... Zate je pa verjetno težje tudi zaradi jezika... pa četudi obvladaš ful dobro jezik... pač še vedno ni to tvoj materni jezik in rabiš nekaj več časa... Američanom pa se mi zdi, da je angleščina totalno samoumevna...
Ko sem bila na izmenjavi, sem se npr. jaz znašla še težje v velikih skupinah ljudi pa četudi so nekateri govorili prav zelo slabo angleško, jih je komunikativnost in naravna glasnost in odprtost totalno reševala... Jaz pa sem še težje prišla do pravih besed in pol še to rekla... Se mi zdi, da se je kontrast med introvertiranimi in ekstrovertiranimi ljudmi še bolj izrazil...

^^ to se mini dogaja v družbo kolegic, da se prav kontroliram, da sem tiho. Ampak takšna sem postala zato, ker sem bila vedno tiho in so me obsojali, zakaj sm vedno tiho...zdaj sem na nazačetku sicer še vedno ful tiho...ko pa se potem v družbi večkrat znajdem in se ujamem (seveda mi moraji ti osebki ustrezat, da debata steće, ker če nimamo nekih skupnih točk se ne morem vklopit) pa sem preveč zgovorna.

Poznam par skrajno introvertiranih oseb in nekako lahko razumem 'kontra' stališče.

Razumem introvertiranost ampak včasih gre pa tole tudi v prevelike ekstreme. Ena kolegica je s tega vidika tipičen primer. Če gremo skupaj ven, se mora nujno nekdo od družbe ukvarjati z njo, da kaj pove. In to mislim pogovor 1na1 v generalni pogovor se sploh ne zna vključiti. To stanje je sicer že okoli 10 let, nismo ravno novo nastala družba.
Ok, ji je pač težko, ampak zame je v prijateljstvo vedno odnos daj-dam in tako se je treba na obeh straneh potrudit. Pa ni treba sedaj izbrati mega globoko temo, pohvališ outfit osebe, komentiraš vreme ali aktualne dogodke.... pač treba se je potrudit, sploh če želiš vzpostaviti neke nove stike. Ni treba ravno osebnih stvari takoj začeti razlagat, da lahko vzpostaviš neko vez.

Priznam, včasih mi prav preseda ta situacija, tudi če gremo ven žurat se točno ve, da bo nekdo varuška... ostali smo pač normalno zgovorni, se mimogrede zapletemo v pogovor in je kar težko, ko veš, da nekdo, ki je prišel s tabo stoji v kotu in je tiho. Že meni se pol ure zgodi, da nimam tem za pogovor z njo, pa se poznamo že od malega....

Kaj se dogaja sedaj, ko nismo več 20 in ne žuramo vsak dan? Vsi smo šli nekako naprej v življenju, službe, otroci, poroke... ona pač ne. In nihče od nas ne more tega 'koraka' narediti namesto nje niti je prisiliti, da gre iz stanovanja in spoznava nove ljudi in se ukvarja z novimi hobiji. In seveda če prišteješ še generalno pomanjkanje časa zaradi služb in selitve v druge kraje potem situacija ni prav nič lepa. Pa se velikokrat zgodi, da razmišljam a sem slaba prijateljica ampak iskreno povedano po celem tednu službe in tečne šefice mi v petek zvečer bolj paše družba nekoga s katerim imam isti smisel za humor in mineta dve urni mimogrede kot nekoga, ki ga moram bombandirati z vprašanji, da kaj pove.

Zgolj v razmislek sem želela prikazati kako jaz doživljam introvertiranost prijateljice, čeprav takole ko sem še enkrat preletela bo verjetno tule še kaj drugega kot introvertiranost.