Zaupanje

Jaz sem bivsemu zaupala 100% pa se je grdo izneveril. Tko da... nikomur ne mors 100% zaupati, razen sebi. That's the fact. 

Pa nimate z nezaupanjem problemov v zvezi?

Meni se zdi zaupanje ključno, da sem sploh z nekom v zvezi. Sicer se pa to zaupanje pri meni gradi praktično iz nule, preko dejanj in situacij skozi katere greš skupaj kot par Je pa res da je večletni trud grajenja zaupanja lahko porušen s par napačnimi besedami in potem spet traja da se zgradi (pa še to ni nujno).

Si poskusila se še pogovarjat s fantom, mu še enkrat povedat svoje 'strahove', dvome itd ? Včasih pomaga da si čisto razjasniš kaj komu ne paše, oz. zakaj točno mu ti ne zaupaš več. Tako oba vesta na čem sta, in vidita ali se bo dalo popravit ali ne

Mah, v stanju "bebavosti" še samemu sebi ne moreš 100% zaupati  Partnerju pač zaupaš do neke meje, do tistega, za kar rečeš "zaupam ti". Koliko in kje je ta meja je pa pomoje čisto relativno.

Jaz sem bivšemu maksimalno zaupala (tako sem čutila in sem mu in ni mi žal). In kljub temu, da sva se razšla, menim da sem mu lahko in upravičeno zaupala (nezaupanje, nezvestoba ipd. niso bili razlogi za razhod).
Jaz samo upam, da bom še kdaj srečala človeka ki mu bom lahko tako zelo zaupala (pa naj bo to partner ali pa prijatelji). To mi je eden od glavnih pogojev v resni vezi.

kot pravijo drugi,mislim da nobenemu nemoreš,nesmeš popolnoma zaupat. pusti en delček v sebi,ki nezaupa,ker velikokrat se zgodi da te bo ta delček tebe rešil,če te kdo razočara.

Moje mnenje: Meni se zdi zaupanje zelo relativno in ni ga človeka, ki globoko v sebi 100% zaupa le sebi, pa še na lastno presojo se ne moreš vedno zanesti.

Potem pa me zanima o kakšni vrsti zaupanja je sploh govora: zaupanje v smislu varnosti - da se počutiš varnega s partnerjem, da se počutiš zaščitenega, ali varnost v smislu, da te ne bo prevaral, zapustil...tudi to je vse tako relativno.

Jaz zaupam partnerju do te mere, da se počutim dokaj varno z njim, pa tudi kdaj bremzam v avtu, kar je bolj moj problem, ker on sicer vozi dobro. Zaupam oz. verjamem mu, da to kar govori o svojih čustivh do mene, da je res, čeprav sem zaradi nizke samopodobe včasih v dilemi...pa mi vedno popravi ta vtis.

Se pa strinjam, da je zaupanje odvisno od našega načina življenja, vzgoje in predvsem izkušenj.

Jasmina25: se popolnoma strinjam, jaz vem, da me ne bi kar prevaral, ampak to še ne pomeni, da me dejansko ne bi. Eno je, da mu zaupam 100% in se s tem ne obremenjujem, drugo pa je, da bi se dejansko sekirala za to: kaj pa če? Če me razumeš.

Mislim, da človek lahko samega sebe marsikdaj preseneti. Dejansko pa pogovori in skupni trenutki pomagajo pri tem. Če se midva ne bi toliko pogovarjala zagotovo sedaj ne bi bila več skupaj, kajti pogovor in možnost spoznavanja partnerja je dejansko ključ do uspešne zveze, poleg vse ostalih stranskih dejavnikov.

Podpis pod Sinthijo. Si ne predstavljam kakršnegakoli razmerja brez zaupanja, niti prijateljskega. Če se pa uštejem, pa pač zaključimo in življenje gre naprej, ne mislim pa usmerjati energije v negativnost in sumničavost, ali da sem na neki preži. Po mojem mnenju zaupanje je, ali pa ga ni, kar je pod 100% pač ni zaupanje.