Pred časom se je moje življenje tako zakompliciralo, da sem očetu dala ultimat. Ali grem jaz ali oseba, ki me je spravila tako daleč (v bistvu je bil moj stric - alkoholik, psihopat... ne bom naštevala), da sem se bala da bom kaj naredila sebi ali temu čudaku in na koncu pristala v zaporu. čist sem bila na koncu, poleg tega pa sem takrat v življenju zgubila 2 meni najbolj dragoceni osebi. In ker se je on odločil za drugo osebo, sem jaz šla s trebuhom za kruhom. Z minimalcem. Sama. Brez partnerja ali kogarkoli drugega. Brez prihrankov. In zdaj pač vozim iz meseca v mesec. Nobenega luksuza, preračunavam če katero položnico lahko "prišparam" za drugi mesec.... Ni nobenih novih oblačil ali karkoli... Ni dopustov... Pa nisem vedela, če mi bo uspelo... ampak sem si rekla, da mi mora uspeti, da sem v življenju že toliko šla čez in bom šla še čez to. Ni pa niti najmanj enostavno.
Verjamem, da ti je hudo Binas in resnično te razumem... Stiskam tačke, da ti nekak uspe. Sama tudi stalno iščem možnost za kakšen dodaten evro, ki ga krvavo potrebujem. Ampak se prepričujem, da če ni dobro, še ni konec.
Kakšnega res uporabnega nasveta zate nimam... lahko pa mi pišeš privat sporočilo, kje se nahajaš oz kateri okoliš, pa bom videla, če ti lahko kako pomagam.
Drži se!