Siti besed

JoLynn, ja, šola pa ne bo kar dala podatka kateri učenci so brez malice in lačni.  Imamo zakon o varovanju osebnih podatkov in ne boš izvedela komu konkretno pomagaš. Lahko pa šoli daš denar za take, ki nimajo malice.

Strychnine komplet podpis. 

Ja, jaz tudi mislim, da tole ne bi šlo. Iz lastnih izkušenj povem, da za konkreten primer zelo težko sprejmejo denar. Ko je bil moj mlajši brat v prvem ali drugem razredu osnovne šole, eden izmed njegovih sošolcev ni mogel v šolo v naravi, ker si tega njegovi starši niso mogli privoščiti. Mami je ponudila, da z veseljem plača še zanj, pa učiteljice niso želele sprejeti, tudi anonimno ne (da njegovi starši npr. sploh ne bi vedeli, od kje točno je ta denar prišel) ...

Pri tej konkretni akciji vem, da se je naše podjetje odpovedalo poslovnim darilo in  želelo nakazati donacijo direktno na šolo v našem kraju in so se brez problema dogovorili z ZPM in šolo. 

Je pa sigurno odvisno od šole do šole. Vem za šolo, kjer učiteljice vedno ko je potrebno same zberejo denar, pač imamo škatlico in anonimno lahko vržeš znesek in gre za otroka, za katerega je potrebno kaj kupiti, seveda pa imajo samo one podatek kdo ta otrok je in to seveda v primerih ko enostavno ne najdejo več drugega izhoda za pomoč otroku (ni to zdaj vsak mesec, v res nujnih primerih) in seveda ko se jim zdi da potrebni znesek lahko same zberejo in ni potrebno za pomoč prositi kakšno organizacijo. Tja lahko vržejo znesek tudi starši in kako zadevo naprej urejejo ne vem in me niti ne zanima, jaz jim v teh primerih čisto zaupam in niti ne sprašujem, verjamem da gre denar tja kot mora iti, če že tudi one same prispevajo.

Pri nas se je zgodilo podobno kot pri Jeremish, ravno tako en otrok ni imel denarja, da bi šel na tabor. Starši smo predlagali, da vsak nekaj prispevamo. Ampak na koncu ne vem, kako se je vse skupaj izteklo, otrok je na tabor šel, starši nismo ničesar prispevali, mogoče se je zanj nabralo iz šolskega sklada. Seveda so ti podatki zaupni, tako da ne moremo ravno spraševati po njih.

Na tuji TV sem gledala prispevek o starših z juga Italije, ki sta bila očitno poštena in iskrena, povedala pa sta, da ne moreta otrok poslati niti na izlet, ki stane 15 eur, ker jih nimata od kod vzeti. Ne moremo mi gledati z našega zornega kota in reči, no, saj 15 eur pa nič ni - če jih nimaš, jih nimaš.

In če vas mogoče še zanima:

cena dopoldanske malice je 0,80 eur na dan (kot je bilo že omenjeno - pribl. 16 eur na mesec)

kosilo + popoldanska malica staneta 2,85

Vse skupaj je 3,65 na dan. Že če človek prispeva samo 10 eur, je en otrok dva dni sit.

Kot je že Alena napisala, gotovo šola ne bo dala podatka o konkretnih imenih, saj nimajo zagotovila, da nisi npr. novinarka in jih ne boš vlačila po časopisih s kakšnimi solzavimi zgodbicami. Drugič, verjetno eden sam težko prispeva 70-80 eur za enomesečno prehrano. Sem pa že omenila, da tiste, ki ŽELITE ukrepati, ampak ne prek ZPM, lahko prispevate v lokalni šolski sklad ali pa sledite Kokoli (hvala, ker si nas obvestila).. Nihče pa vas ne sili ali ne prepričuje, saj ne poznamo vaših situacij.

No, sem mislila, da je že samo posebi umevno, da bi bilo za to potrebno pridobiti privolitev staršev seveda, saj sem z omenjenim zakonom precej dobro seznanjena in mi je jasno, da šole podatkov ne pošiljajo kar tako. Je pa seveda tudi možnost, da bi izdali "bianco" položnico oz. položnico na moje ime naprimer, z namenom "za malico", ki bi jo potem namenili za določenega učenca brez malice, če starši ne bi želeli da "donator" ve za ime učenca. Seveda je tudi za to potrebna privolitev staršev, saj otrokom ni mogoče kar vsiliti malice oz. staršem pomoči. Tako bi bilo vse transparentno in anonimno, namen pa dosežen. Mislim, da se vse da, če se hoče, če je volja in predvsem če je potreba, tako da sklicevanja na razno zakonodajo v tem primeru niti niso umestna. Če starši ne dovoliljo, da kdorkoli plačuje njegovemu otroku malico, najbrž tudi ne bodo dovolili, da mu jo plača ZPM oz. kdorkoli drug. Če nekdo res noče pomoči, mu je tudi ni mogoče vsiliti, ne na tak način, ki sem ga jaz predlagala, ne na kakršenkoli drug način. 

Kakorkoli že, jaz sem svoji bivši OŠ poslala mejl z omenjeno ponudbo za pomoč, pa bomo videli kaj bodo odgovorili.

Edit: Tudi jaz nikogar ne prepričujem kako naj pomaga in ali naj pomaga, samo želela sem izpostavit, da imam odpor do nakazovanja denarja raznim društvom, zvezam. Rajši vidim, da je vmes čimmanj posrednikov, tudi če ne vem komu konkretno pomagam, da le vem za kaj je bil denar porabljen. Sedaj pa dovolj OT z moje strani.

Meni gre kar na jok ob takih primerih, res se mi zdi, da je malo hujših stvari kot pa so lačni otroci. Zelo podpiram to akcijo in bom sigurno nakazala nekaj denarja ZPM. Zaenkrat se mi zdijo dovolj verodostojna organizacija in jim verjamem, da bo šel denar v prave roke.

Opažam, da zadnje čase dosti ljudi dvomi v dobrodelne organizacije in pravijo, da denar ne pride do tistih, ki ga res potrebujejo... Meni to deluje kot izgovor, da jim ni treba ukrepat - v smislu, da jim ni treba pomagati, ker tako ali tako ne morejo ničesar spremeniti...

Me pa taki primeri vedno postavijo na realna tla - jaz se živciram s tem, katero kremo naj kupim in, če rabim še ene zimske škornje, medtem pa nekateri niti za hrano nimajo. Kar sram me je, ker mi v bistvu čisto nič ne manjka, pa bi še vseeno kar naprej imela kako novo stvar oz. sem redko zadovoljna s tem, kar imam...

Jaz pa moram reči, da imam ob tej akciji določene pomisleke...ne razumite narobe - filantropija, pomoč bližnjemu in donacije se mi zdijo hvale vredne in tudi sama poskušam po svojih močeh pomagati, vseeno pa se pri tej konkretni akciji ne morem znebiti občutka, da je nekaj hudo narobe.

Kot prvo, sploh ne morem verjeti, da je situacija res tako grozna in v obup me spravlja, da si država sploh dovoli kaj takega, da sedaj posamezniki socialno ogroženim otrokom plačujejo malice, kljub miljonom socialnim transferjev. 

Drugič pa me nekoliko moti ta ideja, da je treba otrokom pomagati, čeprav njihovi starši kadijo, pijejo in denar zapravljajo za bedarije. Oprostite, ampak ali je ideja osebne odgovornosti v današnjem svetu res popolnoma izginila?

Res je, da so ti otroci pri vsej stvari popolnoma nedolžni in očitno prav zares tudi lačni. In vem tudi, da je v tej množici socialno ogroženih otrok veliko takšnih, katerih starši bi dali eno ledvico, ali pa kar obe, da bi bili njihovi otroci preskrbljeni in takšnim je potrebno pomagati brez vprašanja - še bolje bi sicer bilo, če bi njihovi starši dobili delo in se ponovno postavili na noge, ampak na to nas večina pač ne more vplivati.

Menim pa, da bi takšno akcijo, za tiste primere, kjer bi se denar v gospodinjstvu našel, pa gre kam drugam (in takšnih primerov gotovo ni malo, glede na to, da na njih opozarjajo tudi pobudniki akcije v časopisih), obvezno morali pospremiti s kakšnimi predavanji ali delavnicami, kjer bi v starših, ki ga serjejo, spet vzbudili čut za njihovo dolžnost.

Sama poznam kar nekaj primerov, kjer se ljudje brez pomislekov plodijo, ne da bi pomislili na to, da svojih otrok ne bodo mogli preživeti. Otroci so pač drag šport (oprostite krutemu in politično nekorektnemu izrazu) in samo zato, ker jih nekdo lahko ima, ne pomeni, da bi jih moral imeti, ali, če sem še bolj politično nekorektna, če si jih zasluži imeti.

Če pomislim, da bi na svet spravila dete izključno zaradi svoje želje po otrocih in reprodukciji, nato pa se v času finančne stiske ne bi odpovedala svojemu luksuzu zato, da bo moj otrok sit in oblečen...kaj takšnega se mi zdi abotno. In v primerih, kjer starši zaradi svojih osebnih težav ne znajo ali ne zmorejo svojih otrok preživeti, bi IMHO vmes morala poseči država in otroke odvzeti. Človek, ki da 16 eur na mesec raje za čike in pivo (in verjetno počne še kaj drugega - nasilje v družini je v takšnih primerih ponavadi le za ovinkom) si ne zasluži imena starš, otroci pa si ne zaslužijo takšnih "staršev". 

Mislim, da je potrebno problem socialne ogroženosti in lakote začeti reševati sistemsko, predvsem pa na večih frontah in izobraževanje staršev, ki to niso, je vsekakor nujen korak. Tudi, če bo akcija uspešna in v Sloveniji ne bo noben otrok več lačen, problema nismo rešili. Akcija se bo končala, splahnela, medijska pozornost se bo preusmerila drugam in otroci bodo spet lačni. Vrniti se moramo k tistemu, da je človeka potrebno naučiti loviti ribe, namesto da mu jih šenkaš. In moj največji pomislek pri tej akciji je ravno to - starše in državo posamezniki odvezujemo od odgovornosti, namesto da bi jim jo pomagali ponovno odkriti. Lakota je največja gnojna rana družbe in takšne akcije so ponavadi samo obliž, pod katerim se bakterije še bolj radostno množijo, potrebno pa je rano odpreti, razkužiti in zašiti ter počakati, da brazgotina izgine. 

MeiMei, v osnovi se z napisanim strinjam, z vsem tem vsekakor podpiramo lenobo marsikaterega starša in ja idealno bi bilo, da se nekako sistemsko začne problem reševati, da bo dolgoročno rešen, ampak meni ni jasno kako....Res je, da jih je kar precej, ki bi lahko poskrbeli za svoje otroke, če bi znali denar nameniti za pomembne stvari, pa ne znajo, nočejo. 

Dejstvo pa je, da izobraževanje, usmerjanje staršev, da sprejmejo odgovornost, je lahko uspešno pri tistih, ki nam je dobrobit otroka pomemben in ki smo se pripravljeni izboljšati, učiti...tistih, ki imamo občutek za to kaj je pomembnejše..pri teh starših pa je isti vzorec že več rodov in iz tega začaranega kroga se ne želijo in ne znajo rešiti...in zato tudi je toliko otrok že v rejništvih, kriznih centrih itd (v bistvu so ti domovi že tako polni, da kakšen otrok za kratek čas pristane še na psihiatriji, ker drugje pač ni prostora)...takšni staršev enostavno ne moreš spremeniti. Ogromno brezplačnih šol obstaja za starše, brezplačnih izobraževanj in na njih vedno vidiš starše, ki že tako dobro vzgajajo otroke...tistih, ki bi tam najbolj morali biti nikoli ni....ko pa se jih prislili je enostavno tako kot da ne bi razumeli kaj se jim razlaga.

Za predstavo koliko otrok je lačnih....manjša osnovna šola, kjer dela moja teta ima za prehrano odprtih preko 20.000 € terjatev, ki jih verjetno ne bodo nikoli dobili....resnično. In do sedaj se je to še spregledalo, od letošnjega leta naprej, pa takšni otroci enostavno ne dobivajo več hrane v šoli.....za moje pojme začaran krog in vem, da s takšno akcijo ne rešiš problema za vedno, ampak stran pa tudi ne morem pogledati...

In nepredstavljivo je tudi koliko družin bo to zimo brez elektrike, ogrevanja, ker te problematike nihče ne more ali noče rešiti....ne vem.... če bi se dalo starše prevzgojiti, jim vcepiti odgovornost, bi rešili veliko, samo ko si res sploh ne predstavljam, da bi to bilo mogoče...pa si resnično želim, da se najde način. Moja mama je do upokojitve delala kot socialna delavka na terenu...preveč zgodbic poznam in enostavno mi je tako hudo za otroke....Najhuje mi je pa to, da tisti otroci, ki imajo najslabše starše, imajo te svoje starše tako nenormalno radi.....včasih ne morem razumeti in tudi ko odrasejo svoje starše, ki so jim uničili otroštvo, dejansko kujejo v zvezde. 

Jaz zaenkrat ZPM zaupam, me je pa razočaral Unicef že leta nazaj, ko sem prvič videla njihove poslovne prostore in Slovenska banka hrana, ki se sedaj uveljavla, ki pa dejansko res prenaša ljudi okoli.

Zdaj sem čisto OT in ojej, nisem se imela namena toliko razpisati..... v glavnem zame ima isto vrednost ali daš donacijo organizaciji ali pomagaš starejši sosedi nesti vrečke s trgovine.....važno je, da smo ljudje do soljudi.

Popoln podpis pod Strychnine. Ja, v idealnem svetu bi bilo, da bi vse neodgovorne osebke naučili, da so otroci drag šport. Noben otrok ni popolnoma nič odgovoren za to, kar počnejo njegovi starši. Ne vem, koliko vas je, ki se lahko vsaj delno poistovetite z revščino. Jaz se še prekleto lahko (in ne štejem pod revščino to, da nisem kdaj dobila česar, kar sem hotela), zato me ne briga, kakšni so starši teh otrok, ampak samo in le za otroke, ker se vidim v njih in vem, kaj pomeni nemoč nad obnašanjem tvojih staršev, ko si že vsaj toliko star, da dojamš stvari.

Zgleda da bo sedaj v tej temi vse skupaj izpadlo tako, da so lačni otroci, otroci neodgovornih staršev. Pa mislim, da je vse skupaj daleč od tega. Kajti danes se dogaja toliko žalostnih stvari, ki so nam še vedno skrite, se o njih ne govori. Danes ljudje podpisuje pogodbe za 10 urno delo na teden, delajo pa tudi po 12 ur na dan, seveda plačilo je pa izplačano glede na pogodbo. Delaš 2 meseca ne dobiš plačila in potem izgubiš službo. Vse to so zgodbe, ki se dogajajo, sedaj in tukaj. Marsikdo ve za to, pa se ne naredi ničesar. 

Poznam primer ženske, ki je leto dni po ločitvi izgubila delo in sedaj, da preživi svoja otroka in sebe dela od jutra do večera. Dopoldne v prostorih neke državne službe, popoldne za isto službo na terenu. Otroka sta po šoli vedno sama. Imajo za jesti, redno plačujejo položnice, pa vendar je to otroštvo brez staršev v redu? Seveda v vsem tem času ji ni uspelo prejeti ene same preživnine iz strani očeta. Je odgovorna ali je neodgovorna? Pred desetimi leti, ko je se je odločila za otroke je bila poročena, oba zaposlena, zelo dobre službe. Je zato sedaj neodgovorna? Je odgovoren on, ki ne plačuje preživnine? Je odgovorno to, da se to sploh dovoljuje? Se ji bo zgodilo, da ji bodo vzeli otroke, ker jih zanemarja, ker so cele dneve sami. Žal se bojim, da bi tak scenarij bil pri nas kar mogoč, s tem da se nihče ne bi vprašal kje je pa očetov denar, da je tudi on odgovoren za svoje otroke. 

Mislim da bi se marsikaj moralo pri nas urediti predno karkoli pametujemo, mi ki smo zaenkrat še siti.

Vse kar se sedaj dogaja se ni zgodilo čez noč, dogajalo se je pred našimi očmi in mi smo to vse dovoljevali. Bili smo tiho in smo še tiho. Še sedaj ob lakoti otrok, s prstom kažemo na čike, pir, mobitele. Prav pa jim vzamimo čike, pir in mobitele(se strinjam) pa bodo imela za krožnik suhih makaronov na dan, a potem bomo pa zadovoljni? Koliko pa je staršev, ki ne kadijo, ne pijejo, pa so  njihovi otroci še vedno slabo preskrbljeni, s tem da mogoče oba hodita v službo za mizerne plače. Položnice imajo pač prednost pred hrano. 

Če hočeš pomagati boš pomagal. Že to da moramo pomagati je dovolj žalostno, kajti dokler so ljudje imeli službe in osnovno možnost dostojnega življenja ni bilo lakote. 

Ja, osnovni problem te države je to, da ni služb (od tega bi se dalo pobrati dosti prispevkov in davkov za državno blagajno + rabili bi manj socialnih transferov).

Poleg tega pa še, da se ne pobira dosledno davkov, da imamo 2/3 preveč občin, ki trošijo denar, ki bi bil potrebnejši drugje (manj občin stane manj že zaradi manj potrebnih funkcionarjev) in da v Sloveniji moralno ni sporno, če si baraba (še drugi vprašajo, kako se to dela, ker bi tudi oni).

Osebno vem za ljudi, ki baje nimajo za vodo (zaradi neplačila so tu že posledice), ampak za čike pa vedno je! Takim je seveda odveč plačevati stroške za otroke...

Otroci res niso nič krivi - ampak pogosto (ne vedno) so vsega krivi samo starši in njihov odnos in neodgovornost do lastnih otrok!

Dominika, zelo dobro si napisala. In kot pravi Akasha - če si pri nas baraba, ni noben problem. Glede na to, da dobro vidimo, kakšne ukrepe sprejema trenutno državno vodstvo, nima smisla od njih kar koli pričakovati.

Jaz sem napisala mail vsem svojim sodelavcem in jih spodbudila, naj namesto novoletnih daril (tudi tistih malenkosti med nami) raje  nakažemo denar za Siti besed, dosti se jih je že oglasilo in so se strinjali.