Imamo sicer temo o protestih, ampak bi rada zastavila debato na širše. Tudi zaradi protestov se je o težavah, ki jih doživljajo/mo mladi, starejši in vsi vmes, malo več govorilo v medijih. Jaz sem se nekaj o tem poskušala pogovarjati tudi s prijatelji, ampak nekako vedno pridemo do neke slepe ulice oz. groznega pesimizma, da "mi itak ne moremo ničesar spremeniti". Včeraj sem prebrala ta zapis, ki sicer na dolgo, a zame dokaj natančno opisuje povprečnega slovenskega intelektualca, ki vidi vse težave, noče ali ne zmore pa ukrepati, da bi pripomogel k spremembam. No, upam, da se bo tukaj kateri sploh ljubilo diskutirati o težavah sodobne družbe, mladih itd. 
Poleg vsega se mi zdi, da živim sredi nerazumljivih paradoksov, zaradi katerim sem kar nekako izgubljena. Do konca študijskega leta se moram odločiti, kam naprej (magisterij na svoji ali drugi smeri, morda študij česa čisto tretjega od začetka ...), ampak kar ne vem, kaj bi. Na eni strani je želja po uspešni karieri, po drugi nočem delovati po kapitalističnih principih in za svoje dobro teptati drugih. Ne zdi se mi prav, da so na eni strani javni sindikati pripravljeni za svojih nekaj % zagotovljene plače postaviti na kocko celo državo, na drugi je pa na tisoče penzionistov in študentov, ki so tiho in zadovoljni, da dobijo vsaj kako drobtinico (no v primeru študentov zdaj še tega ni, ker tako mučkajo s štipendijami). Tudi se mi ne zdi prav, da je delo na napotnico sprejeta in legalna oblika suženjskega dela, ne razumem pa neusmiljenega boja za plačano malico. Ni mi jasno, kako je lahko toliko ljudi brezposelnih, pa se nihče ne spomni skrajšati delovnega časa, da bi ljudje imeli kaj od svojega življenja. Kako lahko imamo denar za vojsko, za zdravila ali šolske malice pa ne? Kako si ljudje lahko sploh predstavljajo neprestano ekonomsko rast (razen, če se začnemo seliti na luno) in kako daleč bodo morale priti stvari, da bodo ljudje raje začeli razmišljati o kvaliteti življenja, namesto o kopičenju denarja in privilegijev? Kako smo lahko kot svetovna družba tako neumni, da se pobijamo in izkoriščamo, ko pa je zagotovo dovolj dobrin, da bi vsi živeli v miru? To je samo nekaj prvih stvari, ki so mi trenutno padle na pamet, absurdov je v naši družbi itak še in še.
V bistvu me zanima, koliko in če tudi vi razmišljate o takih in podobnih problemih? Kje vidite rešitve? Jaz sem glede teh stvari res v precepu, ker za vsako idejo/pobudo takoj najdem dovolj minusov ali neznank, da sem skeptična. Res je največji poraz (oz. uspeh političnih elit), da so uspeli vzeti vero v dobro ljudi – ker se zdaj za vsako iniciativo/gibanje/novo stranko sprašujem, kaj oz. kdo je v ozadju, hkrati pa grem sama sebi na živce s svojim cinizmom. Kako sploh prepoznati nekoga, ki ima iskrene interese in želi prispevati nekaj za družbo in skupno dobro?
Še nekaj idej za branje:
