Nova raziskava povezuje psihološko travmo v otroštvu s povečanim tveganjem za razvoj kakršne koli duševne motnje leta kasneje. Natančneje, kar trikrat, kaže nedavna študija, ki so jo vodili raziskovalci iz Inštituta za medicinske raziskave Hospital del Mar in je bila objavljena v reviji European Archives of Psychiatry and Clinical Neuroscience.
Študija analizira štirinajst pregledov in metaanaliz, ki so bili doslej objavljeni v strokovnih revijah na to temo, in je prva, ki upošteva celoten spekter obstoječih duševnih motenj. Skupaj so analizirane študije zajemale več kot 93.000 primerov, kar kaže na neposredno povezavo med doživljanjem psihološke travme v otroštvu in tveganjem za razvoj duševne motnje kasneje v življenju.
»To je doslej najmočnejši dokaz, da je psihološka travma resnično dejavnik tveganja za poznejšo duševno motnjo,« pravi dr. Benedikt Amann, glavni avtor študije, raziskovalec v raziskovalni skupini za duševno zdravje na bolnišnici IMIM-Hospital del Mar in v raziskovalnem centru CIBER za duševno zdravje (CIBERSAM).
Najpogostejše travme v otroštvu so čustveno, fizično in spolno zlorabljanje ter čustvena ali fizična zanemarjenost in ustrahovanje, čeprav obstaja še veliko drugih. Izkušnja ene od teh situacij poškoduje možgane in povzroča tako fizične kot psihološke posledice v obliki različnih motenj. V primeru čustvenega zlorabljanja je najpogostejša travma povezana z najrazširjeno motnjo v populaciji, in sicer z anksioznostjo.
Vendar obstaja tudi povezava med travmami v otroštvu in drugimi patologijami, kot so psihoza, ki je povezana z vsemi travmami, obsesivno-kompulzivna motnja ali bipolarna motnja. Tveganje za borderline osebnostno motnjo se v primeru doživljene travme v otroštvu poveča do petnajstkrat.
Travma v odrasli dobi je prav tako povezana s štirikratnim povečanjem tveganja za poznejšo duševno motnjo. Raziskovalci pa opozarjajo, da je za tovrstne patologije manj dokazov.
Preučite zgodovino bolnika
Glede na te rezultate Bridget Hogg, raziskovalka na IMIM-Hospital del Mar, psihologinja in prva avtorica študije, meni, da bolniki potrebujejo pristop, ki ne upošteva le fizičnih dejavnikov, temveč tudi njihovo zgodovino. »V tem smislu je treba bolnika voditi skozi zgodbo njegovega življenja, da se resnično pregleda, kaj se mu je zgodilo. Trenutno se sprašujemo, kaj ne deluje, ne pa, kaj se je zgodilo v njegovem življenju, saj to zahteva odpiranje potencialno bolečih tem, čemur se izogibamo.«
Študija prav tako poudarja dejstvo, da lahko na ljudi vplivajo tudi druge travme, kot so katastrofe, nasilne smrti ali zlorabe v družini, kar povzroča strukturne in funkcionalne spremembe v možganih, ki odpirajo vrata prihodnjim duševnim motnjam. Poleg tega je pri osebah s tovrstno patologijo, ki so v preteklosti doživele travme, potek bolezni slabši. Zaradi vseh teh razlogov dr. Amann poziva k ukrepanju.
»Po eni strani moramo pri naših pacientih zdraviti psihološke travme, po drugi strani pa moramo ukrepati tudi na političnem in družbenem področju ter več vlagati v preprečevanje. Na primer z izobraževanjem družin in vzpostavitvijo programov za preprečevanje ustrahovanja, ki je zelo pomemben dejavnik tveganja za pojav duševne motnje, tako za tiste, ki so mu izpostavljeni, kot za tiste, ki ga izvajajo,« poudarja.
PREBERITE TUDI:
