Samski

''Oprosti, me žal ne zanima'' se meni zdi bolj mila in primerna oblika, a vseeno dovolj odločno, da se ve za kaj se gre. 

Tudi jaz raje izberem milejše besede.

Mariposa07, a ti torej nimaš nobenih moških prijateljev, glede na princip vse ali nič (torej, nekdo ti je všeč ali pa ti ni in konec)? Če je tako, potem marsikaj zamujaš.

Dow* Sem mu rekla najprej tako, pa ni doumel.

Lubenica Res jih nimam, le 1. Nevem, nikoli se nisem s tem obremenjevala. Če mi fant niti pol procenta ni všeč, potem mi tudi prijatelj ne more bit, ker bo vedno silil vame in mislil da nekaj lahko pa še je... Raje dam takoj vedet kot pa da ga vlečem za nos.

Res sem neizprosna, vendar ne morem proti sebi delovat.

Mogoče je tole malo off-topic, ampak od kod ti pa ideja, da bi vsi potencialni prijatelji silili vate? Saj ne rečem, da se ne bi kak našel, ampak verjetno bi se to že bolj od začetka pokazalo, s takimi pač prekineš stike, če ti ni do njih, ampak imet v glavi nek povsem neupravičen predsodek še preden ljudi dobro spoznaš, je pa res srednjeveško razmišljanje. Tako kot tebi ne morejo biti vsi fantje privlačni, tudi ti nikoli ne boš vsem privlačna (pa ne tega vzet slabonamerno!) in taki nimajo razloga, da bi bili vsiljivi. Hočem ti dopovedati samo to, da se da imeti tudi prave prijatelje moškega spola, od katerih se da dobiti neko drugačno perspektivo na svet in marsikdaj tudi dobre nasvete. Ženske in moški so pač zelo različni. Sploh se mi pa zdi druženje z nasprotnim spolom pozitivna praksa, kako biti v njihovi družbi sproščen, kaj se pogovarjati, ipd.- ne da te enkrat preseneti močna privlačnost do nekoga in totalno zablokiraš.

Lubenica... ni tako kot si napisala. Preberi še enkrat.

Meni se tako razmišljanje prav tako zdi popolnoma napačno. Imam veliko moških prijateljev, ki, kljub temu da smo v zelo dobrih odnosih, mi nikoli niso pokazali kakšnih drugih namenov. No, nekateri so tudi, a smo se lepo pogovorili. Z enimi so se s tiki prekinili,, z enimi pa so ostali normalni, pač vsak je šel svojo pot. Tovrsto odbijanje/zavračanje moških je meni osebno slabo predvsem zate, saj na ta način škoduješ sami sebi. Pa tudi hitro se razve med njimi, da si "bitch" in si nekdo, ki je to plišal, ne bo nikoli te vprašal če greš  z njim an pijačo. Moški so lahko večkrat prijatelji, če ne drugega pa lahko kaj več postanejo kasneje, ko jih spoznaš. Niso vsi taki ki si želijo zgolj zlest pod hlačke. Na ta način se ne da spoznati novih ljudi, še manj pa idealnega moškega.
Ok, če te sploh ne privlači, pač ne greš, ampak po drugi strani se mi zdi precej arogantno, da nekomu sploh ne daš priložnosti, če te prijazno povabi na pijačo. Mogoče pa kasneje ugotoviš da ima krasno osebnost, je zabaven, pameten in še kaj zraven. In obratno lahko velja za kakega lepotca, ki se, ko ga spoznaš, izkaže za kretena.
In poznam veliko žensk, ki so zaradi perfekcionizma in arogantnosti pri 40 še vedno samske. Meni se zdi da si vsak zasluži priložnost.

O ženskah, moških in prijateljstvu nadaljujte tukaj.

Hej, kako ste tiste "na novo" samske iz te teme?
Jaz o svojih vzponih in padcih raje ne bi, ha,ha, ker bi popisala 10 strani Bom pa lahko kar kakšen priročnik o "prebolevanju" napisala, đizs

Jaz se opravičujem, da vpadam v tole temo kot padalec.
Samski-je kdo "izkoristil" številko nekoga iz kakega čisto xy oglasa, recimo za iskanje študentske sobe, prodajo stvari, oglas za izgubljeno denarnico in potem poklical osebo in jo povabil na kavo in spraševal skrajno čudne zadeve po telefonu (barva las, oči, celo poroko omenjal).

Jaz imam to nesrečo, da se mi je dvakrat zgodilo (okej s poroko je bil en tip, ko niti slovensko ni znal). In ravno sedaj, ko iščem/naprošam nekoga, da mi vrne dokumente (gor je pa seveda moj naslov!) Mi kri kar zaledeni.

Sem prebrala nekaj strani za nazaj te teme. Kaj naj rečem, ta situacij je po novem tudi pri meni aktualna.

Sicer je tudi ta odnos zdaj bil namenjen, med drugim, prebolevanju in razpucavanju z dvema predhodnima fantoma. Ampak po tem, ko sem ga jaz bolje spoznala, razpucala s preteklostjo, se je zgodilo, da sem se s celim srcem zaljubila ravno vanj in sem mu povedala, da sem pripravljena na resno zvezo z njim oz. da sedaj pa vem, da je ravno in samo on tisti, ki ga hočem, ki mi je najbolj všeč, da ne mislim več spoznavat nekih novih potencialnih kandidatov, ker najboljše, kar bi si lahko želela že imam. In on se je tega na smrt ustrašil. Potem je šlo samo še navzdol. V zadnjih dveh mesecih bednega odnosa je spoznal tudi novo punco s katero je takoj začel, ko sva za 10 dni vmes končala. Njej ni povedal za mane oz. da z mano še ni čisto povsem zaključil, ko je začel z njo. Lahko rečem da je bil dva meseca nekako na pol na dveh stolčkih (zadnji mesec zares). Jaz sem rabila nekaj časa, da sem si priznala, da tole ni neka prehodna krizica in da tista druga tudi ni neka drobna mimobežna aferica, ampak da je pridobila status resne punce. Samo da mene ni hotel prizadet s tem, da bi mi to dejansko tudi priznal, da tukaj ni prostora za dve. Mogoče pa je dejansko verjel, da bo takole "v troje" res šlo... Jaz sem celo na eni točki pristala na to, če se ob tem jaz ne bi počutila kakorkoli zanemarjeno. Pa seveda to ni šlo... Moški, ki že misli da ima lahko dve ženski, potem mora biti tudi sposoben "skrbeti" in posvečati dovolj pozornosti obema, kar pa zahteva veliko vložka in truda in pač ni kar tako enostavno. Je pa res, da tudi na tak način dolgoročno ne bi šlo, ker sem ga jaz v prihodnosti videla in upala na to, da bom jaz tista, ki bo njegova punca - v resni zvezi in seveda edina.

Sedaj imam tudi jaz veliko več časa. Najprej tudi nisem vedela, kaj točno naj z njim... Ampak sedaj se pa večinoma crkljam. S skrbjo za telo, kupim si kakšno res dobro, kvalitetno zdravo hrano, spim, družim se samo z ljudmi, s katerimi sem v dobrih odnosih in pozitivno vplivajo name, berem dobro literaturo, članke na netu, forume, bloge, se učim in delam za faks, spet sem začela iskat nove službe, vem da bom kmalu spet začela laufat (čutim kako se spet vrača želja in tista energija v telesu, ko ti res paše, da bi šel). Pustim si čutit - žalost, praznino, včasih osamljenost pa tudi umirjenost, sproščenost stik s samo sabo. Pustim si dobiti nov pogled na preteklost - svoje napake, najin odnos in zvezo, kako je bilo, kakšne iluzije sem imela, kako sem se obnašala, na njegove znake, ki mi jih je dajal pa jih nisem dojela in želela upoštevati itd... Niti slučajno pa ne mislim kar skočit v novo zvezo!! Pa se ponujajo nekateri kandidati in točno ločim, kdaj so od koga prijateljski nameni, kdaj pa se nekdo "ukvarja" z mano, ker me vidi kot bodočo punco.

Sedaj je čas zame!

SovicaOka, najprej en velik

Vedno bolj ugotavljam kako je 'ljubezen res slepa' in čemu vse smo se pripravljeni prilagajati in sprejemati, samo da bi nas nekdo imel rad.

Sem že pisala v tej (in mogoče kakšni podobni) temi, ko sem bila še na sveže samska. Sedaj je od tega že skoraj eno leto. Zveza je trajala 3 leta in pol in je bila moja prva.
Šele sedaj, ko gledam za nazaj, vidim malo bolj realno sliko, mogoče bolj objektivno. Bilo je lepo in imam na zvezo večinoma res dobre spomine. Z bivšim sva ostala prijatelja, greva na kavo vsak mesec približno. Takrat me včasih še malo stisne (na začetku mi je bilo hujše, sedaj vedno lažje) zaradi kakšne malenkosti - pogled, poteza z roko, kakšna izjava. Ampak to so bolj lepi spomini, nekaj poznanega, vedela sem kaj me čaka, itd.
Po drugi strani pa mi ravno to ni več ustrezalo. Da se je pri 19letih že začelo 'ohlajati'. Ni bilo več metuljčkov, energije, začetne 'pazljivosti' ampak bila pa je varnost.

Preden sva končala, sva naredila 14 dnevno pavzo, kjer sva rekla no limits. Mogoče da se oba malo ''zdivjava'' oz. vidiva kako funkcionirava en brez drugega (prej sva se videla praktično vsak dan, zato je bilo 14 dni ogromno časa). V teh 3 letih in pol je že prej kdo predlagal pavzo, pa je vedno nekdo prekinil, prej poklical, prišel pozdravit ker nisva zdržala.... Ta pavza je bila zadnja, ker noben ni prišel po drugega, na koncu sva se prijateljsko pogovorila in oba vedela da je konec.

Meni je zelo pomagala 'renovacija' moje sobe. Prepleskala sem stene, kupila novo posteljnino. Malenkosti, ki so me zelo spominjale nanj sem dala stran in bilo je lažje.
Najhuje od vsega je bilo meni to, da sem s koncem zveze izgubila tudi najboljšega prijatelja, zaupnika, 'a shoulder to cry on.

Prav samska samska pa ubistvu sploh nisem bila, ker sem se po kakšnih 3 tednih začela tako 'brez obveznosti' dobivati s prijateljem. Iz te začetne poletne avanture je sedaj ratala že 8 mesečna 'resna' zveza, kot je pač lahko resna po 8 mesecih.
Ta novi je vedel, da še nisem čisto prebolela stare zveze in je vedel, da ga na nek način 'izrabljam' oz. si lajšam ta prehod. Meni je bilo res lažje, dobila sem pozornost, imela nekoga za pogovarjat se, jokat, smejat. Sem bila pa od začetka iskrena in sem povedala da bo še trajalo nekaj časa, da prebolim.

No sedaj lahko rečem, da sem že 'tam'. Če sem res, bom videla ko bo minilo še nekaj časa. Z novim fantom se imam super, privlačnost je na višku, pogovarjava se, skrbi ga zame... Stvari, za katere nisem bila prepričana da jih bom hmalu spet našla pri nekom.

Zame se je dobro izšlo to, da sem takoj našla nekaj novega. Drugi raje najprej 'razpucajo' in potem iščejo naprej. Vsaka naj naredi tako, da ji bo prebolevanje čim lažje. In čeprav je klišejsko, čas res zaceli veliko. Nevem če vse, veliko pa zagotovo!

SovicaOka