Sicer sem jaz tista ki je sprejela odločitev, ampak zveze kot take še nisem prebolela (od Decembra). Pa v bistvu ne gre tu za neko strašno prebolevanje, ampak preprosto ambientiranje samskemu stanu, kar gre meni bolj slabo od rok, bolje delujem v dvoje
. Saj bo pravijo...Upam da se ne sekiraš zaradi let
Jaz sem se na začetku (češ da nisem več rosno mlada in le kdaj se bom ustalila, ipd.) ampak zdaj nekako ne več...saj se nikamor ne mudi, pa tudi mladost se najbolje izkoristi ravno ko si samski, še veliko se naučiš in doživiš. Nemalo ljudi v zvezi zapade v neko pasivnost ki je niti ne zaznajo (in ni nujno slaba! oz. ni to nekaj grdega) in je zato včasih samski stan pravi blagoslov, da ponovno malo oživiš in zrasteš. (malce več delaš na sebi, imaš več časa zase, narediš določene spremembe, sprejmeš določene odločitve, ki jih drugače ne bi ipd.)OMG hahaha, pri 25 sem napisala, da nisem več rosno mlada, umiram od smeha zdajle 
Tu pa tam je kar fajn najdet kak star post. No, od leta 2007 sem bila še parkat samska vmes 
































Drugače mi kr paše met mir, čas zase, pa fajn občutek je, da so moje želje in potrebe na prvem mestu. Se sliši sebično, a verjetno je posledica tega, da se mi zdi, da sem se v zvezi malo izgubila in malo pozabla nase kot na osebo. Sem ga mela res preveč rada (še zmerej mislim, da je fant na mestu in srečna tista, k ga dobi), in sem težko našla mejo, do katere je prilagajanje kul. Ni bilo kritično, niti najmanj, samo vseeno, mal bolj bi mogla vztrajat pri določenih rečeh.
. Vedno ko spoznam koga, ki je res wau, se po dveh tednih vrnem v svoj začaran krog in nisem pripravljena iti naprej. Ko sem šla študirat mi je zelo odleglo zaradi oddaljenosti, potem naslednje leto pa je prišel še on in sedaj spet zapadam v te mešane občutke, ki jim ni konca. Res, KOMAJ čakam čas, ko bom vedela da mi je popolnoma vseeno in predvsem, da lahko grem NAPREJ.
Sicer pa te zadeve terjajo svoj čas, ja ... Upam, da boš čim prej ok.








