Razvajeni otroci

loti je napisal/aČe občasno delaš v vrtcu in na splošno z otroci, hitro vidiš kakšni so. Da ne govorim o starših, nekateri so res .
Smo imeli nekega mulčka v koloniji, ki terorizira in izsiljuje doma vse
po vrsti (7 let je star!) in seveda se je tako obnašal tudi v
kolonijij, tepel otroke in tudi vzgojitelje. Potem pa nam starši
očitajo kako smo nesposobni skrbeti za otroka .
Mi nismo tam da prevzgajamo otroke, če ga doma ne morejo krotiti pa
imajo samo njega, kako nej ga mi ko hkrati skrbimo za 10 otrok v
skupini.

To zgodbo poznam tudi jaz.Sem bila z mojo mami , ko sem bila še mlajša , v koloniji in je prav tako teroriziral celo skupino.

Pa bom zdaj še jaz vprašala za nasvet , glede moje že omenjene sestre.Pri nas je tako, da sva se zbližali midve z mami in zdaj ko nisem več v puberteti sva res dobri prijateljici.Mislim da mora obstajati neka meja v zaupanju, toda jo spoštujem in je zares čudovita oseba.Z očijem se nisem nikoli razumela, je pa zato z njim v dobrih odnosih moja mlajša sestra.Ne bom trdila zase da sem top 1 oseba in da sem super, seveda imam tudi jaz izpade tu in tam , vendar nikoli nisem pretiravala v "izsiljevanju".Straši me prav tako niso nikoli tepli in tega ne odobravam niti sama.Tudi moja mami nikoli ni bila tepena in je zato tako vzgajala tudi nas, oči ni bil tak, vendar ga je v krtičnih momentih in izpadih besa mami držala nazaj.Moja sestra je hmmmm.......prav posebna pravzaprav-pravi mali gobec in vsako leto si dovoli več.Majhni izpadi besa prehajajo v prave bitke- tako je nekega večera zbudila celo hiši ,ker je prišla domov ob polnoči in vprašala če bo lahko šla za en teden na morje( ko je ravnokar prišla nazaj, in bi zaradi tega drugega dopusta manjkala še na praksi) in ji niso dovolili.Sledilo je odrivanje staršev ,dretje, histeričen jok, zaluputanje z vrati .........ne znam opisat z besedami, prav strašljivo.Občutek dobiš da jo ne moreš ustavit in da se povsem izgubi v besu in ji za "žrtve" ni mar.že prej nas je naganljala iz sobe na prav grd način, žaljivke je velikokrat vrgla tuid name in ko sem ji nekrat besedno te tudi vrnila, me je dobesedno napadla , zlasala in odrinila v mizo.Moja mami je bila zaradi vsega tega takrat zelo prizadeta in je jokala.Vedno smo se doma pogovarjali o težavah in tudi po teh zadnjih incidentih so imeli z njo pogovore tri dni skupaj , pa ni pomagalo.Po drugi strani je včasih (seveda če ima dober dan in je vse tako kot sama hoče) pravi curkček.Še posebej zna biti prijazna ko nekaj hoče od tebe.Saj jo imam rada ,toda izgubljam zaupanje vanjo in se bojim da bo čez 30 let terorizirala starše.Kaj narediti v takem primeru in kaj je šlo v vzgoji narobe?Mislim da smo bile vse tri sestre vzgajane na enak način, pa se starejši dve nisva tako obnašali.Je morda le še v puberteti in jo bo minilo?Ali morda ni vzgoja niti toliko pomembna, taki pač smo , mogoče na nas vpliva okolica in je tako povsem napačno "obtoževat" starše da za svoje otroke ne poskrbijo.Vska se trudi kolikor najbolj ve in zna.