, pa se z nekimi resnejšimi vzgojnimi vprašanji pri njenih slabih 10 mesedih še nisva niti srečala. Že zdaj se nemalokrat sprašujeva, kako v kakšni situaciji ravnati, kaj to sploh pomeni postaviti mejo in kako jo postaviti ...? Nekoč sem razmišljala, da je vsak ihtav in trmast otrok pač slabo vzgojen ... danes vem, da to sploh ni nujno. Pa ne zagovarjam svojega otroka, samo tolikokrat se spopadam z njeno ihto in trmo, pa vem, da sem naredila kar največ za to, da ne bi bila ravno taka.Sprva sem bila kar malo potrta, češ, ne obvladam svojega otroka, zdaj pa mi je to izziv, kako konec koncev obvladati sebe, ne le otroka. Opazila sem, da je njena trma velikokrat ogledalo kakšne moje druge lastnosti, ki bi jo že sicer rada odpravila, s tem pa dobim še večjo motivacijo in nov izziv.
Samsara, strinjam se s tabo, da je vzgoja ogromen projekt, sploh ker težko vedno rečeš, da si ravnal ali prav ali narobe. Neprestano tehtaš, premišljujejš ... in upaš, da si naredil najbolje, kot se sploh da. Ne vem, kakšne posebne potrebe ima tvoj otroček, ampak na neki način mislim, da jih ima pri vzgoji vsak otrok. Mogoče se vse prevečkrat gleda na otroke kot na konzerve, za katere naj bi veljala ista navodila ... Ravno vzgoja se mi zdi zelo specifično področje, kjer se mora res upoštevati, da smo ljudje med sabo RAZLIČNI.




































