Razvajeni otroci

Andy, super, da si tole našla! Res je najtežje biti dosleden, po mojem. Se tolažim s tem, da ni pomembno, če delaš neumnosti, pomembno je, da jih prepoznaš in potem skušaš popraviti. Ampak po mojem je dandanes uspeh že to, če ravno ne vzgojiš serijskega morilca.

malo sem pogledala tole temo in se spomnila na eno mojo izkušnjo z nečakom.

ta fant je prav luštkan za pogledat, bister in če hoče, čisto normalen otrok. na žalost pa ima mamo, ki mu v vsem popušča. meni se je z njim zgodilo takole:

nekaj sva se hecala in medtem so se začela poročila na televiziji. ker jih nikoli, razen zelo izjemoma, ne zamudim, sem mu rekla, naj se malo sam igra, da bom gledala poročila. moram povedati še to, da je bila njegova mama zraven. dečko seveda ni hotel o tem nič slušati in se je usedel zraven mene in mi začel vreščati na ušesa. dvakrat ali trikrat sem mu rekla, naj neha, da se bova spet igrala, ko bo konec poročil. njegova mama je sedela zraven in ni rekla nič. meni se je utrgalo, zaagrabila sem mulca in ga odnesla v kopalnico. tam sem mu rekla, naj se kar dere, ampak naj ostane v kopalnici. seveda je takoj stekel k mamici, ki ga je vzela v naročje, rekoč: ubogi fant, kako grdo delajo s tabo. povem vam, da sem se zelo težko zadržala, da nisem kaj zelo nesramnega rekla. seveda ne krivim nečaka, tega je bila kriva njegova mama, ki ga ni ustavila, ko je bilo potrebno. lp.

če jim dopuščaš pa spregledaš tud malenkosti,če si jim podrejen, pustiš da ti govorijo nazaj,ko te froc gnjavi dokler ne popustiš...potem ve da je on "taglavni" pa lahko dobi kar pač hoče.čez par let si te bo upal vdarit.

Saj se moja replika ni nanašala na potrebo po postavljanju mej. Mislim, da o tem še danes ptički na vejah čivkajo. Nanašala pa se je na tvoje mnenje, da je vsa umetnost vzgoje zgolj v postavljanju mej, in doslednosti. In na to, da je trmoglavost pri otrocih zgolj produkt vzgoje/okolja.

Zakaj pa sem sklepala, da še nimaš otrok? Ker sem prej kot nekdo, ki se je tudi vsak dan ukvarjal s hiperaktivci/avtisti/vedenjci... tudi sama precej podobno mislila. Sedaj, ko imam doma otroka s posebnimi potrebami, mislim drugače. Drugače je. Veliko veliko večji izziv, drugačne situacije.

Pa še enkrat, ne zameri. Samo včasih mi ob pretiranih poenostavitvah tako kompleksnih in pomembnih stvareh kot je sobivanje z otrokom, dvigne pokrov.

Z veseljem sem za nadaljevanje debate.