šele danes sem videla tole temo in mi je kar zanimiva, glede na to, da imam kar nekaj prakse pri vzgoji. moram samo reči, da "mali otroci male skrbi, veliki otroci velike skrbi". ko sta bila moja dva še majhna, je bilo čisto enostavno: ko sem prišla z njima v trgovino, sem najprej zavila na oddelek s kruhom, kupila vsakemu eno žemljico in sta jih žulila, dokler nismo šli domov. čisto zadovoljna sta bila. seveda sem se izognila policam s čokolado, igračami in kar je še takih "nevarnih" stvari. ko sta bila večja, smo se vnaprej zmenili, kaj bosta dobila. ampak dobila sta šele potem, ko sta se obnašala v trgovini tako kot je treba, to pomeni, da nista tečnarila in zganjala histerije, ker nista dobila ravno tisto, kar sta takrat zagledala. tudi sedaj nikakor ne dobita vsega, kar hočeta. veliko stvari, ki niso ravno nujno potrebne za življenje si morata sama kupiti. to pomeni, da med počitnicami delata, da tudi med letom vsaj malo varčujeta. kar se pa obnašanja tiče, sta normalna - malo jezikava, ampak nič drugega. po drugi strani sem jima pa vedno na razpolago za razgovor, za crkljanje, vedno ju malo razvajam s kakšno posebno hrano, ali pa s kakršnokoli prijaznostjo. velikokrat jima povem, da ju imam rada in da mi pomenita vse na svetu. vedno trdim, da pri vzgoji nikoli ne veš, kdaj narediš prav in kdaj narobe. čisto do konca ne veš, ali si otroka vzgojil prav ali narobe. lp.