Včasih sem se tudi pretirano prilagajala ljudem, čeprav mi ni bilo povšeči, sedaj pa povem tako kot je, sem prilagodljiva, vendar vse do določene mere. Tudi se ne več pretirano predajam, da bodo drugi na boljšem, čeprav bom jaz na slabšem in podobno. Ubistvu sem se začela upoštevati kar mi je všeč in temu prilagajati svoj način življenje. Ne oziram se več na mnenja drugih in me tudi skorajda ne ganejo, saj se vedno najde nekdo, ki ima nekaj za povedati čez mene. Zadnje čase se res bolj posvečam sebi (kolikor mi čas dopušča) kot pa družbi in gradim na samozavesti saj mi je kar upadla in se mi zdi, da me tudi to ovira pri navezovanju stikov. Ni mi sicer všeč moje trenutno družabno življenje, saj do sedaj nisem bila nikoli tako osamljena kot sem trenutno, vendar dokler ne bom dobro spoznala sama sebe, verjetno ne bom mogla biti sproščena v družbi in sklepati nova prijateljstva.
Bravo, you go girl! 
































. Včasih se res neumno počutim...



, stara sem 26 let in ni ne duha ne sluha o nobeni ljubezni. Pa vsi mi pravijo, da domov mi ne bo noben prišel. 
Družijo nas podobni interesi pa vseh 5 nas je ravno prav čudnih, da skupaj odlično funkcioniramo 

Mwahahahahaha


... Sem čisto padla v diplomo pa diplomski izpit me še čaka v roku treh tednov, tako da ... 
Kljub temu, da sem že več kot pol leta doma, se ne morem navadit... Čisto pogrešam Ljubljano in mestno okolje nasploh...Moja edina zares prijateljica je totalno zaposlena... Druga prijateljstva s faksa so rahlo zbledela z novimi razdaljami... Sama pa se utapljam v diplomi in hišnih opravilih... že ko tega nikoli ne zmanjka in imam eno precej zahtevno nono v slabem stanju... Nikoli v življenju še nisem toliko časa previsela na internetu... phhh....
. Sva popolnoma na istem, tako da te razumem. Jaz tudi zelo, zelo pogrešam mesto, tisti vrvež, dogajanje, tukaj pri nas je vse mrtvo
. 

