Prijateljstvo

Imela sem tak primer... pa sva se odtujili. Nekateri prijatelji so taki, da pridejo za določeno obdobje... žal. Trenutno se meniva za kavo že pol leta naprimer.

Sva bili res dobri prijateljici, veliko skupaj žurali, a najine poti / razmišljanja so se začele ločevati, ter po določenem času popolnoma ločili. Popolnoma druga valovna dolžina. S časom vidiš, da to ni nič slabega. Vsi se spreminjamo, in v določenim obdobjih nam pridejo naproti ljudje, ki jih takrat potrebujemo. Grejo, in pridejo drugi. Tako je življenje.

Jaz sem se dolgo spraševala kaj je narobe z mano, da so se nekatera prijateljstva končala. Vendar, tako kot ste že napisale, ljudje se ves čas spreminjamo in če se ne spremenita oba naenkrat in v isto smer, potem prijateljstvo ne funkcionira več. Lahko ostanemo znanci ali pa še to ne več. Imam par dobrih prijateljev vendar se z njimi zelo poredko vidimo in slišimo, ker živimo na različnih koncih Slovenije. In priznam, da sem včasih osamljena. Še posebej sedaj, ko sem se preselila k fantu in nikogar ne poznam. Sem bolj tiha in zadržana oseba, pač nisem klepetava in le redko se zgodi, da se z nekom res ujamem. Fant ima sicer kup prijateljev, ki so večinoma že poročeni, vendar z nobenim od njih ali njihovih žen nisem prijateljica v smislu, da se bi se kdaj dobili sami ali si kaj zaupali. Vedno se dobimo le skupaj in imamo le skupne debate. Nekako se ne ujamemo za kaj več. Pogrešam predvsem žensko družbo, kakšno prijateljico, s katero bi se kdaj poklicali, šli na pijačo, na sprehod ali izlet. Tudi tista vaša ideja za hribe, mi je zelo všeč in bi bila takoj za, če bi se kaj organizirale. V gostilne in bare le redko zahajam, ker nisem tak tip, na splošno me pa odbijajo pijani in glasni ljudje, sem bolj za umirjene stvari.

 

Ali je katera slučajno iz Dolenjskega konca, okolica Ivančne gorice? Ker vidim, da je pač težje ohranjati prijateljstvo, če si doma na različnih koncih. In bi res rada spoznala vsaj eno osebo, ki bi jo imela bolj blizu, za kakšen pogovor in skupno druženje. In to ne mislim vsak dan, lahko vsak teden, enkrat na mesec, kakorkoli.

Rossy, jaz sem mnenja, da je bolje biti sam, kot pa imeti takšne egoistične in nevoščljive prijateljice.

Jaz sem tudi dolgo časa to dopuščala, ravno zato, ker sem se bala, da če bom povedala kaj si mislim, da bom ostala sama. Ampak potem sčasoma spoznaš, da je bolje biti brez prijateljic, kot pa imeti takšne pijavke okrog sebe, ki ti samo pijejo pozitivno energijo.

Tudi jaz imam že praktično od rojstva prijateljico, s katero je bilo kar nekaj nihanj. Začelo se je v srednji šoli, ko sem jaz dobila fanta in sem bila lahko samo med vikendi z njim, kar sem jasno izkoristila, ampak z njo nisem več hodila ven. Verjamem, da mi je zamerila, ker sva se čisto odtujili. Potem sem spoznala svojo napako in ker nisem hotela izgubit prijateljice, sem začela bolj delat na najinem druženju, tako da je bilo kmalu spet ok.

 

Potem si je ona našla fanta, pa ni imela časa zame (ji nisem zamerila, ker sem ji jaz naredila isto). Potem je končala s fantom in je eno leto jokala za njim. Čeprav sem bila včasih res že pošteno sita njenega javkanja, sem ji stala ob strani, ampak kasneje sva se spet odtujili, ker je začela samo žurat in nisva našli več skupne točke.

 

No, zdaj zadnji dve leti pa sva spet frendici, se redno dobivava, obe imava resnega fanta, pa je čisto ok. Kaj sem hotela povedati? Da se lahko v določenem obdobju z nekom odtujiš, se ne družiš tako pogosto, a to še ne pomeni, da je prijateljstva v vsakem primeru konec. Sploh čudno se mi zdi, da bi z nekom, s katerim si prijatelj že +20 let kar prekinil stike, razen če je razlog res tehten.

Rossy, a imava mogoče isto prijateljico ? Hecam se, ampak zgodba je skoraj identična.

Že dve leti se trudim okrog "prijateljice", jo vabim, da se kje dobiva, počneva kaj skupaj, če pridem do nje, pa ima vedno neki brazvezn izgovor, a ko me rabi, sem pa dobra...

 

Pa nebi rekla, če bi ble zelo daleč narazen (2km)! Ko se slišiva (največkrat po fb), pa ne poslušam drugega, kot pa to, kako slabo ji gre, kakšne probleme s fantom ima, kako je s šolo,... v pol ure najinega pogovora sploh ne pridem do besede, tako da nima niti časa izvedet, kaj se dogaja z mano!

 

Ne vem, ali se mi sploh še da truditi za nekoga, ki mu očitno ni mar za mene, ampak samo zato, da poteši svojo dušo...