Prijateljstvo

Točno tako je. Se pa nadejam, da bo enkrat bolje. Samo prave ljudi bo treba spoznati in prepoznati

Vsi pa pozabljajo na neko kvalitetno druženje, ki ga danes težko že vidiš, kaj šele zase najdeš. O tem pa sem pisala v prejšnjem postu.

Če bi se vse me, ki smo se tukaj oglasile z identičnimi problemi, začele družiti, najverjetneje ne bi imele več teh problemov

Haha... morda pa res Bi se morale dobiti Klub članic PL-ja, ki je ostal brez prijateljic za aktivno druženje

Me pa pomirja, da nisem edina v taki "antisocial" fazi... Meni se že pošteno meša...
Jaz pa vedno pridem do ugotovitev, da očitno sem res nekoliko dogločasna oseba, v smislu, da sem precej umirjena po naravi... kakih masovnih žurk itak nisem od nikoli marala...
Mja... za mano je kar nekaj menjav osnovnih šol... v vsaki je bilo tako, da sem pač imela neko boljšo prijateljico ali skupino v razredu oz. na šoli, ampak vsa ta prijateljstva so trajala le toliko, kolikor sem bila na posamezni šoli ali malo dlje... s temi ljudmi smo si že totalni neznanci... vedno sem bila nekako locirana daleč od drugih... Tudi zdaj v svojem kraju, glede na to, da nisem hodila v bližje šole, ne poznam nikogar... V gimnaziji sem imela eno kar dobro kolegico pa je zadnje leto gim in še potem začela lagati in kar naenkrat izginila... no... potem sem izvedela še marsikaj grdega na njen račun... na faksu pa so bili spet novi ljudje... Zdaj pa sem kar naenkrat doma... diplomo sem oddala... in me grabi res že neka apatija, poleg panike glede službe... Edina še res kolegica, ki jo imam je prezaposlena... no in v takem času krize še dobro, da je tako... čeprav polovico njenega dela predstavljajo "žuri"... ma, jaz sem ful vesela za njo Moti me samo to, da pač nismo nič skupaj in ko se srečamo smo že tako odtujene, da si nimava kaj reči... Približno taka je moja neslavna zgodovina prijateljstva...
Tako, da to, da bi me prijateljice zapustile zaradi zapečkarskega življenja in fanta se mi ni ravno preveč zgodilo. Malo tega je bilo tudi, no... V bistvu so bili skoraj vsi ljudje s katerimi sem se družila res kul, ampak kaj ko si naenkrat tako daleč od vsega... Sicer pa so mi znani kaki neumni izgovori ali enostavno "pa ne zdaj, pa ne danes... ja, ja... valda gremo.... pol a nič"

Ja, moja mama mi vedno pravi kliči to ali uno... Ma, kaj bom klicala, koga? Ali pa nasveti vpiši se na kak tečaj... Hhm... Ko sem se vpisala na neko stvar, ki me je res zanimala, sem bila edina mlajša od 60 let, no... mogoče 50 let...

Tako bi bila za kako zunanjo športno dejavnost, ampak kaj ko nisem talent v nobeni stvari... pogrešam rolanje, kak zanimiv koncert...ljubljano...

Upam, da res drži, da lahko prijatelja spoznaš tudi ko si preko 25 in dlje... ker že precej pogrešam kakšnega

Ojoj... to je pa meni tako žalostno in grdo... No... če so kaki zelo upravičeni razlogi razumeš. ampak drugače pa verjamem, da je razočaranje. ... Iiii... jaz lih spremljam koliko se "dogaja" po teh planinskih društvih... v bistvu spremljam časopis in vse prireditve, kina, predstavitve za tekoči dan...itd... in se vedno začudim, koliko je teh organiziranih planinskih pohodov Mmmm... mogoče pa me kdaj prime volja... samo prej bo treba kondicijo nabrat

quote:5af66f09eb="mijauuu"jaz lih spremljam koliko se "dogaja" po teh planinskih društvih...

No, jaz si pa ravno želim na kak pohod pa so očitno vsi okoli mene tko leni in polni izgovorov. Se lahko zmenimo in gremo skupaj, magari vsako ali vsako drugo soboto ali pa vsaj 1× mesečno Zagotovo se bo še kaka javila in smo že ekipa

Že dolgo vas spremljam in prebiram (pl je postal moja dnevna stalnica) in vidim, da nisem edina s problemi. Tudi pri meni je tako, da nimam ravno veliko prijateljic.Skozi življenje spoznavaš prave obraze in mnogokrat se opečeš.... Imam eno res dobro, vse ostalo so bolj kot ne kolegice za čevk ob kavici.  Bi pa z veseljem spoznala kakšno novo prijateljico za kakšen izlet (pohodništvo ), rada tudi tečem, no pa tudi kakšnega obiska koncerta, žura se ne bi branila.
Ste pa tu gor res super punce in prav z veseljem vas prebiram.

lepo nedeljo

Meni se včasih zdi, da je prijateljstvo (pristno in iskreno) težje peljati kot pa zvezo... Ali imam samo jaz tak občutek?

Jaz sicer imam veliko prijateljev (večina je moškega spola, ker sem se pri ženski družbi že velikokrat opekla), ampak smo skoraj vsak vikend skupaj (pikniki, kino, pohodi, pijače, žurke...). Kar me moti, je samo ena prijateljica, ki jo poznam 22 let. Vse skozi sva bili kot rit in srajca, vedno sva se lahko o vsem pogovorili. Zdaj pa me je malo zaskrbelo za njo, saj v zadnjem letu noče nikamor, ždi doma (sploh ne vem, kaj dela?!), kadar jo pokličem za pijačo je vedno "ne vem, bom videla, koliko dela bom imela"...Nimam pojma, kaj je to delo... Ne smeji se več toliko, vsi okoli nje so "luzerji" in "otročji"... Najraje vidi, da greva ven same (se zgodi na vsake 3 mesece, da mi jo uspe prepričati), brez kogar koli, vendar je potem to takšna muka, grdo gleda vse okoli sebe in se VSE SKOZI pritožuje, kakšen je ta pa on pa kako beden je lokal itd. Malo me skrbi zanjo, ker po eni strani govori, kako je sama, da nima nikogar (jaz sem ji skoraj VEDNO na voljo), po drugi pa noče nikogar v svojem življenju... Dvomim, da ima takšen problem, kot ve, vendar sem res ostala njena edina prijateljica, pa še to se mi zdi, da sem ji včasih odveč (na vsake toliko pa premalo)... Ne vem sicer, če tole čisto spada sem, vendar bi rada vedela, ali resnično noče nikogar okoli sebe ali pa res ne vidi, da je brez prijateljev zato, ker jih dejansko odganja od sebe?

+1, mene kar živcira in se izogibam apatičnim ljudem, ker bi jih kar s kolom po glavi: WAKE UP!

Sem jo vprašala...in sem dobila odgovor, da zato, ker ji ni do druženja, še ne pomeni, da je čudna (in nisem rekla, da je čudna, samo, da ni več takšna kot je bila še nekaj let nazaj)...rekla je, da se je pač malo postarala (je isti letnik kot jaz!) in da ji grejo vsi na živce...pa da je rajši doma s starši in s psom in lahko pridem k njej na kavo...ne morem je spraviti v kaj bolj "aktivnega"...apatija...kot je že bilo napisano...

Naj povem, da mi ne žuramo veliko...se pa dobimo, igramo activity, gremo v hribe, na večerje, kino, pikniki v toplejših mesecih, odbojka, vikendi na morju...torej se imamo čisto lepo, nekaj je že staršev tako, da dostikrat vzamejo tudi svoje otroke zraven...ne vem, zakaj ji nič od tega ni ok...priznam, da zelo težko preživljam čas v njeni družbi, ker to pritoževanje čez vse in vsakega mi ni všeč...lahko bi rekla, da se je (mentalno) postarala za 40 let...depresija upam da ni...karkoli je, mi ali noče povedati ali pa ničesar ni in je pač apatična...ne vem...ne nameravam je zapustiti, vendar se nekako nezavedno oddaljujeva, čeprav tega nočem in se trudim, da se to ne bi zgodilo...navsezadnje je moja najboljša prijateljica že 22 let