Prijateljstvo

Latika, sem mislila, da samo jaz živim v okolju, kjer se to dogaja

Haha, tvoj prispevek pa je me je nasmejal, ninnna, hehe. Tudi jaz se včasih čudim, kako lahko ima nekdo visoko formalno izobrazbo, a mu manjka kultiviranosti, splošne razgledanosti ... Opažam, da ti dve lastnosti ne prihajata zmeraj v paketu s končano visoko formalno izobrazbo. Imaš primere študentov slovenščine s književnostjo (btw. književnost je umetnost in pričakovano je, da tak človek ceni umetnosti) ... ki poslušajo "hej mala, opala, ti bi z mano tralala" in ne zmorejo prebrati enega klasičnega literarnega dela. Sicer so težave na izpitih, itak, ampak enkrat se že uspejo napiflati iz stotih zapiskov, pa nekako gre.

Upam pa, da vseeno ne obupaš in najdeš kakšno fajn prijateljico tudi v svoji bližini.

S tem se pa ne morem strinjati. Svoji dve najboljši prijateljici sem spoznala pri 22. oziroma 30. letih.
S prijateljicami iz otroštva pa ohranjamo le še plitve stike (maili, občasno telefonski pogovori in bolj kot ne naključna srečanja).

Latika, prava prijateljica (prijatelj) te lahko "doleti" kadarkoli v življenju!

Se strinjam s Travico, to je samo še en predsodek oz. mit.

Jaz sem imela v različnih življenjskih obdobjih dobre/najboljše kolegice. Pa ko so se naše poti razšle (predvsem zaradi šolanja), se je porazgubilo tudi prijateljstvo. Ostale smo znanke, ne več zaupnice. Sedaj, ko hodim v službo, pa imam v službi dve prijateljici (sodelavki), ki mi stojita ob strani.

Vse prijateljice iz šolskih let, ki smo si zaupale marskikaj, si stale ob strani, se bodrile ob nesrečnih ljubeznih :), pa so samo še znanke, ki nosijo delček najine skupne preteklosti.

Iza s tvojim zadnjim stavkom se lahko samo strinjam

Tudi sama sem bolj kot ne imela za prijateljice tiste, ki so me obkrožale v določenem življenjskem obdobju, ampak so odšle skupaj z obdobjem. Imam eno prijateljico za katero lahko rečem, da sva res skupaj gor rastli, ampak to ne pomeni, da sva pa tudi kako drugače povezani. Delili sva si trenutke iz otroštva, ampak so se kasneje najini pogledi razšli do te mere, da sva zdaj samo še bolj znanki, ki gresta 1x na mesec na kavo in si izmenjata pretekle dogodke. Tako da dolžina ne bi rekla, da igra kakšno vlogo. So pa izkušnje različne.

Tudi zdaj imam pač družbo iz faksa in vprašanje, če si bomo ostale vsaj pol tako "blizu" kot smo si zdaj. Ne bi pa rekla, da je med njimi res prijateljica v (mojem) pravem pomenu besede. Take še nism srečala ali pa je problem v moji nezaupljivosti, samo zaenkrat me še intuicija ni pustila na cedilu.

Podpis!

Na trenutke me je kar groza, ko pomislim da v mojem življenju ni nobene prave prijateljice. Vsi odnosi so tko površinski, da me prov psihira in potem si pomožnosti še samski....in vikende preživljaš na kavču pred TVjem s čokolado v roki

ste me spravile kar v bolšo voljo, ko sem prebrala da nisem edina hehe.
Res je čudno, da se stiki kar tako izgubijo... Do sedaj sem imela (vsaj takrat se mi je zdelo tako), ene 6 zares dobrih prijateljic, od teh je sedaj ostala le še ena...
Predvsem mi gre najbolj na živce to, da vedno nekako postanem jaz tista, ki kliče, pošilja smse, teži po fejsu če bi se dobili na kakšni kavi,... in ko ene 10krat ista oseba zavrne ker kao 'nima časa', sama pa tudi ne povabi ko ima čas... potem je to brezveze in se tudi sama neham trudit...

je pa tako, da sem zelo nezaupljiv človek in traja dougo, preden nekoga spustim čisto blizu. Tako da sem zdaj vesela, da imam to prijateljico, ki ji res povem vse.. In pa fanta, s katerim se počutim vedno bližje, tako da še malo pa bo

Je pa res hecno, ker dlje ko se ne vidiš, manj ko govoriš...manj si imaš potem tudi za povedat, kar nekako ne najdeš teme, ko enkrat obdelaš fax/službo in pa vreme
zanimivo da se folku enostavno 'ne da' it vn na kavo, in so raje notri in visijo na facebooku cele dneve in klikajo 'like' na vsako objavo, namesto da bi vzeli telefon v roke in povabili koga na kavo