Teorija o spremljanju stranskih učinkov cepiv je lepa, praksa pa taka, kot jo doživljamo starši. Pri nas je to še posebej grozljivo, ker si zdravniki ne upajo postaviti pod vprašaj doktrine (doktrina nima nobene zveze z znanostjo, kajne?), čeprav jim praksa kaže, da grejo stvari v realnosti svojo pot. Nič čudnega, saj bi s tem, da bi glasno povedali, da se podatki s terena ne ujemajo s teorijo, tvegali licenco.
Marsikje, recimo v Nemčiji, je zdravnik še strokovnjak - torej tisti, ki samostojno presoja, kaj je dobro za posameznega pacienta in kaj bi mu utegnilo škoditi. Delajo za pacienta in ne za doktrino. Tak totalitarizem v medicini, kot ga srečamo pri nas, bo pripeljal do tega, da v ordinacijah sploh ne bomo več raibili zdravnikov. Katekizem doktrine bomo vnesli v računalnik in pacienti bodo ravnali, tako kot zahteva računalnik. Dobro plačani vmesniki, ki jim ni treba razmišljati in tehtati stvari glede na človeka, ki ga imajo pred seboj, pri katerem se je lahko v realnosti zgodilo kaj čisto drugače, kot pravi doktrina (mimogrede, kdo je zlobiral prav tako doktrino? in mimogrede, neverjetno, kako se glede na potrebe spreminja) in zgodi kaj novega, česa doktrina še ni srečala, bodo, če boste šli po tej poti, nepotrebni. Že zdaj pogosto delujejo kot zaupanja vredni dobrodušneži v beli halji, ki na okencu za prodajo zdravil le potrdijo, da to nujno rabimo - če ne bomo vzeli, si bomo škodili.
