Kako shujšati do poletja?

Ker smo se odločili, da ne bomo pretiravali in izvajali drastičnih ukrepov, ki nas (pre)hitro povrnejo na realna tla oz. celo niže, bomo kalorični vnos zmanjšali le za cca. 10 % pod našo dnevno porabo. Če dnevno za svoj obstoj, funkcioniranje, vadbo in še kaj potrebujemo npr. 1500 kcal (meja, pri kateri se ne redimo, niti ne hujšamo), bomo povečali količino vadbe, ki bo povzročila kalorični primanjkljaj cca. 150 kcal in/ali prilagodili dnevne obroke. Seveda je najbolje in tudi najlažje, če uberemo srednjo pot – združimo redno vadbo z obroki v ustrezni kalorični vrednosti. In ne pozabimo – telo je na nižji kalorični vnos potrebno privajati po-ča-si.

Morda se nejeverneži sprašujejo, zakaj je pomembno, da pri znižanju kalorij ne pretiravamo, češ ali ne pomeni manj kalorij tudi večji napredek pri hujšanju. Predstavljajte si, da je naše telo večno zaskrbljeno, da bo svoj obstanek prejelo dovolj hrane (energije), kar izhaja še iz pradavnih časov, ko je bila pečenka na kamniti mizi pogojena z (ne)uspešnostjo pri lovu. Ko je hrane ravno prav, telo ne čuti potrebe, da bi delalo zaloge, saj ga ne skrbi, da bi lahko prišlo do pomanjkanja. Ko je hrane na voljo več, kot je je sposobno porabiti, seveda nima druge izbire, kot da jo skladišči (kar se na nas kaže kot odvečna telesna maščoba). Ko pa vir energije oz. hrane naenkrat usahne oz. se zmanjša na polovico (kot je običajno pri 1001 dieti), ga zagrabi panika.

Prva njegova reakcija bo znižanje telesne porabe – če smo prej dnevno porabili 1500 kcal, da smo se prebili skozi naš vsakdanjik, jih bomo sedaj ob istih opravilih manj. Manjšo porabo kalorij telo doseže tako, da napove vojno mišicam, ki v telesu za svoj obstoj potrebujejo največ kalorij – manj bo torej mišic, manj kalorij bomo porabili, kar je v situaciji, ko telesu primanjkuje hrane, tudi njegov cilj. Posledica bo nekaj kilogramov manj, večinoma zaradi izgubljenih mišic, maščoba, ki se nam trese na trebuhu in stegnih, bo pa ostajala. Druga težava se pojavi takrat, ko imamo stradanja (kar večina 1001 diet tudi je) dovolj in nas eden izmed naših obrambnih mehanizmov prepriča, da nekaj dni običajnega prehranjevanja (beri: 'spravljanja noter' vseh prepovedanih slaščic za nazaj in za naprej) res ne more škoditi. Če nas ne prepriča ta, vskoči drugi, ki nam pove, da se 'živi le enkrat' (posledica je seveda enaka). In tako si damo duška ter pojemo vse, čemur smo se bili prisilili toliko časa odpovedovati, za vsak slučaj dvojne porcije (ja, ja, enkrat se živi).

Kaj se zgodi? Telo po toliko asketskih dnevih (tednih, mesecih?) ugotovi, da je spet založeno s hrano, celo s preveč hrane ... in ker ni neumno in predvideva tudi vnaprej, čimvečji del hrane shrani za hude čase, ki bi se znali spet pojaviti. In potem spet stradamo naprej ... do naslednjič. Začaran krog, ki ne vodi nikamor.

Če bomo kalorije znižali ravno toliko, da bomo ustvarili primanjkljaj, pa vendar ne toliko, da bi ta ukrep naše telo zaznalo kot alarm, ki oznanja čas, ko je potrebno upočasniti metabolizem in ob pregrehah prekomerno kopičiti zaloge v obliki nadležnega špeha, smo naredili več, kot si mislimo. Uresničili smo prvi, daleč najpomembnejši korak, ki vodi do brezskrbnega poletja.