V sodobnem korporativnem in strokovnem svetu številni ljudje občudujejo odločnost, hladnokrvnost pod pritiskom, neomajno samozavest in zmožnost sprejemanja težkih odločitev brez čustvenega oklevanja. A ko te lastnosti združimo, vstopimo na področje klinične psihologije – natančneje, na področje lastnosti, ki definirajo psihopatijo.
Vprašanje, kateri poklici privabljajo največ posameznikov s tovrstnimi značilnostmi, že desetletja buri duhove tako strokovne kot širše javnosti. Temelje na tem področju je postavil britanski psiholog in raziskovalec z Univerze v Oxfordu, dr. Kevin Dutton, ki je v svoji odmevni raziskavi in knjigi The Wisdom of Psychopaths razkril profile poklicev, kjer se te lastnosti najpogosteje pojavljajo.
Mit o čistem zlu vs. funkcionalna psihopatija
Preden pogledamo lestvico, je treba narediti ločnico. Ko govorimo o psihopatiji v delovnem okolju, seveda ne govorimo o serijskih morilcih iz filmov, temveč o tako imenovanih funkcionalnih psihopatih – posameznikih, ki se gibljejo v družbenem vsakdanu, pogosto na visokih položajih, in katerih osebnostni profil zaznamujejo pomanjkanje empatije in slabe vesti, neustrašnost oziroma znižan prag strahu v kriznih trenutkih, patološki egocentrizem ter izjemna manipulativnost pod krinko površinskega šarma.
Dutton poudarja pomemben paradoks: iste lastnosti, ki so v vsakdanjem življenju destruktivne, so lahko v določenih poklicih ključ do izjemnega uspeha. Kirurg, ki ga preveč hromi empatija, med operacijo na odprtem srcu ne more delovati hladnokrvno, direktor pa ne more rešiti podjetja pred stečajem, če ga bodo ovirali čustveni zadržki pri odpuščanju.
Kdo zaseda vrh lestvice?
Po podatkih raziskav dr. Duttona in sorodnih analiz delovnega okolja se lestvica desetih poklicev z najvišjo koncentracijo teh lastnosti oblikuje takole:
- Vodilni v podjetjih (direktorji, predsedniki uprav): Vrh korporativne lestvice. Korporativno okolje praviloma nagrajuje brezkompromisnost, rezanje stroškov in ignoriranje človeških posledic za doseganje letnih dobičkov.
- Odvetniki: Poklic, ki zahteva konstantno tekmovalnost, zagovarjanje očitnih zločincev, argumentativno prevlado, ignoriranje nasprotnikovih čustev in iskanje lukenj v sistemu.
- Zaposleni v medijih (TV in radio): Medijska industrija privablja narcisizem, potrebo po pozornosti, nastopštvo in zmožnost manipulacije z javnim mnenjem.
- Prodajalci: Visoko provizijska in agresivna prodajna okolja nagrajujejo površinski šarm, odsotnost vesti pri ponujanju nepotrebnih produktov in brezsramno vztrajnost.
- Kirurgi: Kirurgija zahteva mehanicističen pogled na človeško telo, odsotnost panike v kritičnih trenutkih in kirurško natančnost, ki jo čustva ne smejo ovirati.
- Novinarji: Iskanje "krvi", brezkompromisno poseganje v zasebnost, cinizem in nepopustljivost pri pridobivanju ekskluzivnih zgodb.
- Policisti: Poklic, ki na terenu zahteva uporabo sile, hiter odziv v krizah in zmožnost preklopa čustev na "off", ko se soočajo z najtemnejšimi plati družbe. Kadar se avtoritativnost, neustrašnost in čustveni izklop s terena prenesejo v zasebno življenje, se to žal prepogosto odrazi za domačimi štirimi stenami, saj statistike med policisti beležijo strašljivo visoke stopnje nasilja v družini.
- Duhovniki / verski voditelji: Morda presenetljivo za naivneže, torej njihove sledilce, a hierarhične verske strukture nudijo popolno okolje za prikrivanje manipulacije, izkoriščanje avtoritete in kontrolo nad sledilci.
- Šefi kuhinj (kuharski mojstri): Ekstremni pritiski, visoke temperature, vojaška disciplina in toksična kultura v profesionalnih kuhinjah pogosto poveličujejo avtoritativnega, hladnega in neusmiljenega šefa.
- Uslužbenci v javnem sektorju: Birokratski aparat, kjer človeška stiska postane le številka na obrazcu, odločitve pa se sprejemajo hladno, strogo po predpisih, brez kančka osebne odgovornosti.
Med psihopati je znatno več moških
Če pogledamo statistiko, se izriše še ena izrazita dimenzija tega pojava – velika večina posameznikov s temi potezami je moških. Raziskave ocenjujejo, da je med moško populacijo približno 1 % psihopatov, medtem ko je ta delež pri ženskah znatno nižji in se giblje okoli 0,2 % do 0,3 %. Tudi na vodilnih položajih in v specifičnih poklicih moški močno prevladujejo v izražanju teh klasičnih lastnosti.
Biologija ali posledica epigenetike in vzgoje?
Razlogi za to verjetno segajo veliko globlje od zgolj preprostih bioloških razlik. Čedalje več strokovnjakov opozarja na ključno vlogo epigenetike, saj so raziskave pokazale, da so moški nevrološko in čustveno v zgodnjem razvoju ranljivejši na stres ter travme. Zgodnje zlorabe, zanemarjanje ali hladno družinsko okolje se skozi epigenetske mehanizme vtisnejo v delovanje možganov in lahko pri moških izzovejo obrambni odziv v obliki popolnega izklopa empatije ter razvoja čustvene hladnosti.
K temu svoje doda še tradicionalna vzgoja in družbeni narativ, ki moške od malih nog pogosto nagovarja z občutkom večvrednosti, tekmovalnosti in pravice do dominance. Ko kombinacijo nepredelanih zgodnjih travm in epigenetske ranljivosti nadgradimo z vzgojo, ki čustveno ranljivost prepoveduje, dominanco pa nagrajuje, dobimo idealno podstat za razvoj hladne, preračunljive in narcisistične osebnosti, ki svojo stisko kompenzira z nadvladovanjem drugih.
Mehanizem privlačnosti in družbena cena
Gre za dvosmerno ulico, saj določena delovna okolja delujejo kot magnet za posameznike s temi tendencami, ker jim ponujajo moč in status, hkrati pa delujejo tudi kot filter, ki brez milosti izloči tiste z empatijo. Znanost sicer loči med uspešnimi psihopati in tistimi v kazenskem sistemu, a družbena cena prvih je lahko visoka, saj na vodilnih položajih z ustrahovanjem in umazano igro pogosto popolnoma opustošijo delovna okolja.
Ironija moderne družbe tako ostaja v tem, da so tisti, na katere večina gleda z občudovanjem in zaupanjem ter jim slepo preda v roke vzvode moči, denarja in zdravja, pogosto prav tisti, ki v človeku ne vidijo bližnjega, temveč le sredstvo za dosego cilja ne glede na žrtve.
