Sodobna kultura vse »nenavadno« enači s »pokvarjeno«, kar potrebuje diagnozo in – jasno – popravljanje oz. »zdravljenje«.
Zdi se, da v sodobni družbi osebnost – tisti edinstveni skupek navad, ekscentričnosti, preferenc in močnih čustev – tiho izginja. Namesto da bi bila izraz našega avtentičnega bistva, postaja čedalje pogosteje le projekt diagnostične obravnave.
Živimo v času, ko mora biti vsak naš značajski odklon, vsak malo drugačen navdih ali močno čustvo hitro pojasnjen, kategoriziran in – diagnosticiran.
- Niste zgolj sramežljivi – morda ste »avtistični«.
- Niste samo pozabljivi – morda imate ADHD.
Seveda, te diagnoze obstajajo, vendar njihovo vsesplošno prevzemanje v vsakdanji jezik povzroča, da izgubljamo način, kako živeti s svojo zbirko človeških lastnosti, ne da bi jih takoj klasificirali kot motnjo.
3 vzporedni procesi, ki našo osebnost spreminjajo v problem
Zakaj se je zamejitev med »to sem jaz« in »to je moja težava« zameglila?
1. Psiho-razlaga vsega
Sodobni diskurz nas uči, da je vse – vsak občutek, navada, obsesija, razpoloženje – rezultat nekega mehanizma, vzorca ali diagnoze. Osebnost tako avtomatsko postane nekaj, kar je treba popraviti ali optimizirati, namesto sprejeti.
S tem izgubljamo prostor za:
- spontanost, nenavadnost, ekscentričnost,
- čustva, ki so preprosto »premočna« za običajno govorico,
- osebne navade, ki niso motnja, ampak le naše posebnosti.
Če rečemo: »Imam težavo s tem, da sem vedno že predčasno navdušen nad novimi projekti,« pogosto slišimo: »Aha, to je znak te-ali-te motnje.« Osebnost se preslika v diagnozo.
2. Prevzemanje terapevtskega jezika v vsakdan
V vsakdanjem pogovoru vsi govorimo o »trigerjih«, »mehanizmih spopadanja« in »duševnih motnjah«. Paradoks je, da ko vsak korak obravnavamo kot nekaj, kjer je vzrok in posledica, postanemo manj sprejemljivi do dejstva, da smo preprosto – človeški.
Izgubljamo jezik, s katerim bi lahko rekli: »To sem jaz. To je moja osebnost, s svojimi svetlimi in temnimi platmi.« Namesto tega slišimo: »To sem jaz z diagnozo, z receptom, s programom.«
3. Identiteta kot duševno stanje (Gen Z)
Številke ne lažejo: raziskave o Generaciji Z (rojeni med 1996 in 2010) večkrat poudarjajo, da mlajše generacije pogosto vidijo svoje duševno stanje kot del identitete. Povezujejo: »Sem to, kar se mi dogaja v glavi,« in ne »Imam izkušnjo, ki se mi dogaja v glavi.«
To ni le semantika. To pomeni, da je osebnost vse pogosteje razumljena skozi prizmo zdravstvene kategorije, kar zamegljuje mejo med tem, kdo smo, in tem, kaj nas morda moti.
Kaj izgubljamo, če osebnost postane »motnja«?
Ko človekove lastnosti začnemo videti primarno kot težavo, ki jo je treba odpraviti, se zgodijo pomembne izgube:
1. Izguba skrivnosti in živosti
Ko imajo vsak navdih in vsaka ekscentričnost takojšnjo diagnozo, ostaja malo prostora za skrivnost, za moment »ne znam razložiti, zakaj ravnam tako.« Kje je čar spontanosti, če mora biti vsaka čustvena reakcija takoj klasificirana?
2. Ožanje jezika ranljivosti
Če je vsak »slab dan« ali »nenavadno čustvo« avtomatsko interpretirano kot simptom, se izražanje resne poškodbe, izgube ali eksistencialnega trpljenja omeji. Ker se »normalno« ne razlikuje več od »diagnosticiranega«, ostanemo brez stabilnih označevalcev za to, kar je zgolj človeško.
3. Zamegljenost meje med identiteto in motnjo
Če nekdo reče: »To sem jaz« in hkrati »To je moja motnja«, se osebnost postavi v dvom. To ustvarja nenehno psihološko napetost: ali sem trenutno »v redu« ali pa sem »v motnji«?
Osebnost kot stabilna struktura: kaj pravi znanost?
Kljub poplavi samodiagnoz in terapevtskega jezika, znanost potrjuje, da osebnost ni motnja. Ključni dokaz za to je model »Velikih pet« (Big Five), ki razdeli človekovo osebnost na pet širokih in dokazano stabilnih dimenzij (Odprtost, Vestnost, Ekstravertnost, Sprejemljivost in Nevroticizem).
Ti psihološki dejavniki so se izkazali za konsistentne skozi čas in med različnimi kulturami. Raziskave kažejo, da se, čeprav se naše vedenje in razpoloženje spreminjata, temeljni profil osebnosti določen z »Velikih pet« dimenzijami v odraslosti le malo spremeni. To potrjuje, da imamo stabilno »jedro«, ki ga ne moremo preprosto razložiti kot začasno napako ali motnjo, ki jo je treba odpraviti.
Kako ohraniti osebnost (in ne postati diagnoza)
Če se strinjamo, da osebnost ni motnja, in da je pomembno, da jo ohranimo, lahko naredimo nekaj zavestnih korakov:
- Ozavestimo jezik: Ko začnemo govoriti o sebi v termih »sem motnja«, se ustavimo in si dovolimo: »To sem jaz, z vsemi svojimi navadami – brez diagnoze.«
- Sprejmimo svojo »ekscentričnost«: Dovolimo si navade, ki niso »optimizirane«. Zavedajmo se, da »čuden« ne pomeni nujno »klinično problematičen«. Ljudje smo različni in prav je tako.
- Postavimo mejo: To, da imamo duševno izkušnjo – skrb, napake, težave – še ne pomeni, da smo težava. Osebnost in duševno zdravje sta lahko vzporedna, nista nujno eno in isto.
- Skrb brez patologizacije: Če čutimo, da nas določene značilnosti ovirajo, pristopimo z radovednostjo in nego (terapija, refleksija), ne pa obvezno kot s hipno »Imam motnjo«.
Osebnost – zbirka navad, preferenc in naša značilna osebnost – je človeška. Ni vedno optimalna. Ni vedno gladka. In prav to je njen čar. Ko kultura prevzame jezik motnje kot glavni okvir, tvegamo, da izgubimo neoblikovan del sebe: tisto, kar je preveč človeško, da bi bilo takoj definirano.
PREBERITE TUDI: Kako rojstni vrstni red otrok vpliva na njihove osebnosti
