Življenje s starši in fantom

Ne bi šlo verjetno v hišnih copatih, bi pa šlo v kakih copatih za zunaj.

Pač fant si je vedno želel živeti v takem okolju kot živim jaz, tudi jaz sem si želela, vendar me je strah ob misli, da bom že navsezgodaj videla starše, da bom verjetno vedno na očeh staršev, da morda ne bom nikoli svobodna kot bi bila na svojem, pa sem navezana na starše pa vse super. Ampak je neki no, ... po drugi strani pa ne vem no. Ne predstavljam si, da bi se za celo življ. s fantom zakreditirala zaradi strahu pred nečem, kar ne vem če je utemeljeno. Sicer bo še trajalo par let, za to odločitev, ampak premišljujem o tem...vedno bolj.

še sreča, da sva z mojo mamo enakega mnenja, da ne bomo nikoli živeli skupaj, ker se nočemo kregat. pa ne, da se drugače ne razumemo, se in moji imajo zelo radi mojega fanta, on njih, ampak smo vsi mnenja, da bi slejkoprej prišlo do neljubih komplikacij, ki se jih lahko na eleganten način izognemo - ne živimo skupaj in življenje normalno teče dalje!
če pa je finančni problem, pa tudi mislim, da ti starši ne bodo odrekli pomoči za začetek, kasneje pa se bosta tako znašla sama...

Jaz tudi...sem rekla moj stavek bolj v šali kot pa resno

Jaz grem raje na prisilno delo v pekel, kot pa da bi živela skupaj s starši (s fantom ali brez). Že teh 20 + let je bilo preveč.

Lilija, mislim da res. Če bi to resno mislila, kar sem napisala, bi pa res bilo mal hecno

Po mojem tudi ni ok, če živijo odrasli otroci pri starših pa če je ob, pod, nad... Če pa že, pa moraš biti pripravljen slediti njihovi volji, saj si še vedno pod njihovo streho in definitivno nisi samostojen, ker vsi ti pri, ob, nad zidki, niso niti približno isto kot lastna bajta ali stanovanje. Pa tudi, če se nam zdi še tako fajn da pol pazijo otroke itd, pa bo še tu potrebno sprejeti, da dejansko oni, po svoji volji vzgojijo otroke, v smislu "živiš pod mojo streho, otroke ti čuvam...tak kot rečem, tako bo"  Ne nujno, se pa lahko zgodi.

Če pa fant noče živeti v hiši tvojih staršev samo zato, ker je nemaren in bi se še s tem izognil kakšnemu hišnemu opravilu, bi pa jaz bla ful jezna na njega, ker to ni razlog.  Itak pa če ni redoljub, boš mogla toliko več pospravljat ti, pa če bo to v lastnem stanovanju ali pri starših, načeloma pospravljeno "mora" biti, pa če zaradi tebe ali zaradi tvojih staršev...

Moj post ti ne bo všeč, a sem dobila občutek, da se hočeš švercat na račun staršev (ti bodo pazili otroke, bodo stroški manjši, bo manj kuhanja,..)
Brez zamere, ma da mi moj fant reče, da hoče živet pri starših zaradi razlogov ki si jih ti naštela, ga skenslam, ker nočem copate, ki bo večno visela na cuzlju družine.

Se bo treba s fantom pogovorit, da vidiš pri čem sta.
Če on namreč res ne želi vselitve ker je len, bo dobro premislit kako boš s tem shajala.
Če se razlog skriva drugje, bo treba ugotovit kaj ga muči in se s tem spoprijeti.
V vsakem primeru sem mnenja, da če si doma, nisi nikdar zares samostojen. Seveda je vse odvisno od družine do družine, a vseeno mi je ljubše podnajemništvo, kot tako švercanje.

Mislim, da se bosta že znala s fantom zase postavit, če bo prišla mama red delat. Sicer pa še vedno, če se bo kaseneje izkazalo za neučinkovito stanje, lahko gresta v stanovanje in pač pohištvo poskusiš uporabiti kje drugje, kar se pač da...poskusit ni greh, če se seveda sedaj super razumete.

Moja taščica in tast sta tko fajn, da bi komot živela nekje blizu pa čeprav v isti hiši z ločenim vhodom. 

OK. To je tisto, kar meni ni jasno. Ali boste živeli skupaj? Bodo tvoji starši prosto hodili v vajino stanovanje, ko se jim bo zljubilo? Bo tvoj fant hodil v stanovanje tvojih staršev in jim delal nered?

Ali kako?

Ker če je odgovor ne (in za moje pojme je normalno samo, če je ne), potem mi dejansko ni jasno, kakšno vezo imajo tvoji starši oz. njihova obsednost z redom s tvojim fantom in tabo oz. vajinim skupnim življenjem. Oz. če vprašam še malo drugače: kaj (in zakaj) njih briga, če je on manj "redoljuben"? Mu bodo hodili gledati pod prste v so calleed "vajino ločeno" stanovanje?

Skratka, oboji se brigajte vsak zase (tvoji starši zase in vidva s fantom zase) in se ne vtikajte v življenjske navade drugih, pa je.

Predvsem pa se zavedaj, da sta ti in tvoj fant eno, tvoji starši pa drugo (v smislu, da zdaj živiš z njim, ne z njimi). In ko se bo začelo kakršnokoli vtikanje, spokajta, da ne bo prepozno.

P.S. Sem šele zdajle prebrala, kar je napisala Mimi:





Evo, o takih "forah" govorim.

Pravijo, da moraš biti od staršev, ko živiš s partnerjem, toliko oddaljen, da te ne morejo obiskati v copatih. ;-)

Nočem živeti doma ves čas in tudi ne bi želela živeti  pri oziroma s fantovimi starši (čeprav jih ne poznam, sicer pa fant tako ali tako ne živi več doma). Rada imam svoj mir.