Objavljeno: 11. sep 2008 17:37
Sem dokaj nova na PL, pa vendar sem se odločila da pišem sem. Stara sem 22 let, oktobra bom nastopila službo.
Služba bo v pisarni, bom neke vrste administratorka.
Vendar, to ni to, kar si želim. Sem bolj umetniška duša, zasanjana in energična. Rada delam z ljudmi, rada jim pomagam, poslušam... Idealen poklic zame bi bil recimo vizažistka, ali opremljevalec notranje opreme (dizajnerka), skratka nekaj takega kjer bi sprostila svojo domišljijo in se lotila uresničevanja vseh idej.
Problem pa so moji starši, predvsem mama. Ker sem trenutno še odvisna od njiju, jima ne želim reči, da sem na napačni fakulteti in da me pisarniške zadeve niti najmanj ne zanimajo. Vesta pa, da sem mahnjena na umetnost in da rada delam vse, kar je v zvezi z risanjem, dekoriranjem in podobno, vendar tega ne podpirata in mi rečeta, da je prav, da imam nek hobby - pa še to včasih izrazita negodovanje in pravita, da mi take "bedarije" vzamejo preveč časa.
Oba sta pač mnenja (spet prevladuje mama) da je edina prava in varna služba, da si nekje v pisarni.
Ne morem jima reči, da trpim. Da sem nesrečna ker ne morem doživljati in uresničiti svojih želja. Ker bi ju strlo in mislila bi, da ne vem kaj pravzaprav hočem.
Mislila sem, da bi zdaj ko bom v službi, naskrivaj varčevala denar za šolnino za recimo šolo vizažistke, ali pa na Visoki šoli za dizajn (tam bi morala vzeti še kredit). Skratka, da bi s svojim denarjem si plačala to, kar želim nekoč početi in kar bi lahko z veseljem delala in se ukvarjala celo življenje.
V bistvu ne iščem nasvetov, rada bi le slišala, da je prav da razmišljam tako. Da si bom upala, zbrala pogum za vsaj nekaj, da naredim zase. Da starši ne morejo kaj dosti vplivati na to, kaj bom delala celo življenje, sploh pa ne zaradi njih.
Da ne bom poslušala tega, da kot vizažistka oziroma dizajnerka ne bom našla službe in naj raje dokončam študij ki je totalno "pisarniški". Bojim se, da ko jima bom to enkrat obelodanila, da me bosta prepričala s svojimi argumenti, naj se ne lotim tega in naj denar zapravim raje za kaj drugega, kot za šolnino.
Hvala da ste prebrale to... Res mi je odleglo, ko sem to napisala.
Some girls are born winners!
0
0
Mar naj se ne bi pričakovalo od staršev, da stojijo otroku ob strani in podpirajo njegove odločitve, ker si želijo, da bo srečen, ne glede na to, kaj bo počel
razlog je potem bil princip in še to Roška, ki je bolj ko ne znana kot "najtežja" ekonomska... takrat sm pač mislila da je to taboljša rešitev ... z muko in težavo sm hodila v šolo vsa 4 leta ... no pa sm jo dokončala in dokazala (predvsem sebi), da sm sposobna 
... čez vsa ta 4 leta srednje šole sem dala doma dobro vedet da ni to to kar bi rada počela in da ga ni dnarja da grem naprej študirat ekonomijo (nimam nič proti) ker to pač nism jst ... k sreči sta vidla da sicer znam (sem takrat znala) in dobro opravljam pisarniška/računovodska dela ampak da me ne veseli in da nism srečna ... zato sta mi dala vso podporo pri tem da se preselim iz LJ v MB na računalniški faks ... kljub temu da je računalniški faks tudi v LJ ampak sta popolnoma različna ... in želja je bla da grem malo stran od LJ ... sicer sem popolnoma zaj*** prvi letnik (mi ni žal:)) ampak glede na to da je bil to šok za mene in starše sm se fajn prebila skozi ... povrhu vsega pa še spoznala ljubezen mojega življenja
trenutno grem v 3ji letnik in v tem času študija (ki me sicer veseli) sem imela precej borb z profesoji (ker ženske po njihovem mnenju nismo za ta faks) ... odločena sem da bom dokončala študij kljub temu da me je malo že minilo(sicer se govori da v 3jem letniku pridejo taboljše stvari) in potem še opravila kakšne tečaje/šole za vizažista oz nail art (k me najbolj veseli) ... tko da s časoma bom prišla do tega kar resnično želim tudi s podporo staršev 
).
