Življenje s starši in fantom

Moje mnenje je, da je popolna osamosvojitev v veliki večini primerov boljša rešitev kot življenje v hiši staršev, saj slej ko prej pride do kakšnih nestrinjanj, ki se lahko razmahnejo v velike (in zoprne) probleme in stanejo veliko živcev. Poznam kar nekaj primerov, ko je prej izgledalo vse v redu, mladi in stari so se super razumeli, ko so nekaj časa skupaj živeli, so se pa začeli zapleti (npr. vmešavanje staršev, poskusi uveljavljanja njihove volje itd.). Če se bosta odločila za to, bi vama lasten vhod zelo zelo priporočala, če je le mogoče. Pa srečno

Stran, stran in še enkrat stran. V res skrajnem primeru in ko ni nobene druge rešitve (a JE, skoraj vedno je - treba se je le potruditi in jo najti), ločen vhod.

Ampak again: jaz bi šla stran. Prej ko slej se bodo začeli konflikti zaradi (ne)redoljubnosti (pa kaj tvoje starše briga, koliko je tvoj fant redoljuben? To je med vama) in vajina zveza bo "on the rocks", lahko tudi propadla, če v tistem trenutku ne bosta znala sprejeti prave odločitve.

Se strinjam z Mimiko, Tanjo in Liljo. Če fantu ni do tega, da bi živeli skupaj, potem upoštevaj njegovo željo. Ja, res bi prišparala, ampak to ne sme biti glavni motiv, sploh pa ne na račun fantovega slabega počutja. Jaz mislim, da je zelo pomembno, da se par osamosvoji in se nauči zanašat nase, da si spleteta neko čisto svoje gnezdece, kamor se lahko popolnoma umakneta pred vsemi. Lahko so starši še tako super kul, če živita pod njuno streho, slej ko prej pride do kakšnega omejevanja ali ''soljenja pameti'' in četudi se to ne zgodi (sicer je zelo malo verjetno, da se nikoli ne bi), svoboda vseeno ni popolna. Starši so pač nagnjeni k temu, da se vtikujejo v stvari svojih otrok in če imaš stanovanje nekje malo stran, čisto za sebe, lahko temu ubežiš in kot je že Lilja rekla, ni treba nikomur polagati računov in pojasnjevat, zakaj si naredil to, zakaj nisi tistega, kje si bil do petih popoldne, zakaj so na tej gredi pomendrane rože, zakaj ne daješ avta v garažo in podobne bedarije.

Moj fant zdej že eno leto živi pri nas in je vse lepo in prav, ampak midva sva še zelo mlada (21 let) in nama to trenutno ustreza, ko pa si bova začela čez nekaj let ustvarjat družino in bom tudi sama šla v službo, pa se bova zagotovo, brez sence dvoma, preselila na svoje. Ne zato, ker se ne bi razumeli, ampak zato, ker se nama zdi tako pravilno. Treba je najt svoj kotiček pod soncem, si tam postavit popolnoma svoja pravila in bit sam gospodar svojega domovanja. Verjetno vidva ne bi mogla zdej kar tko drugače prebarvat fasade, popolnoma preuredit vrta, itd. Veeedno so neka tečna dogovarjanja. Mogoče banalni primeri, ampak mene osebno bi to recimo ful žrlo. Nenazadnje pa je najpomembnejše to, da sta oba v svojem stanovanju popolnoma sproščena. Če fant ni, potem je zadeva najbrž obsojena na propad, ker se verjetno niti ne bo z veseljem vračal domov.

Se ZELO strinjam s predhodnicami in povem iz lastnih izkušenj. Če bi pred velko leti, ko sva začela skupno živlenje, imela današnjo pamet in izkušnje, NIKOLI ne bi pristala na življenje pod isto streho s taščo in tastom (kljub ločenemu vhodu in svojemu stanovanju). Vem, da ne bi bilo nič drugače, če bi živeli pri mojih, mogoče še slabše.
Tudi svojima hčerama iz srca želim, da bi lahko šli na svoje, ko se bosta odločali za družinsko oz. partnersko živlenje.

to se meni ne zdi najbolj pa metna ideja.se strinjam s tvojim fantom.pejta na svoje.če ga imaš tolko rada ga boš razumela.js ga preklemano razumem.sem bila na takem mestu

Odvisno od staršev, jaz bi z mojimi z veseljem živela v isti hiši a posebnih stanovanjih (tudi nameravam), ker so, kar se tiče tega super (vidim, ker imamo tudi mi mlade v posebnem stanovanju in bi si vsak lahko samo želel take starše in taščo&tasta). Drugače pa prednost skupnega življenja ne vidim v tem, da imaš poskrbljeno za varstvo otrok (pravzaprav se mi sploh ne zdi ok to apriori pričakovati), temveč v druženju. Je pa res to, kar je napisala DiLeMa, vedno so potrebni kompromisi in če živiš v njihovi hiši, normalno ne moreš kar po svoje nekaj spreminjat, ne v hiši ne na dvorišču, to je tudi lahko problem. Potem so pa tudi nekateri taki, ki se blazno radi vtikajo v raznorazne stvari, kar je tudi lahko neprijetno (samo s takimi ne bi želela živeti niti sama, kaj šele s partnerjem).

Urko, tvoj fant ima očitno odpor do tega iz določenih razlogov. Če so tvoji pikolovski glede reda, čistoče, urejenosti itd., tvojemu je pa vseeno (bolj ali manj) za to, ga čisto razumem, da se ne bi počutil prijetno in bi bil stalno napet zaradi tega. Dobro razmisli, za prihranek denarja ni vredno dajati svojo vezo na preizkušnjo. Ti najbolje poznaš tako svoje starše kot fanta in če smatraš oz. imaš najmanjši dvom glede skupnega življenja s starši, jaz na tvojem mestu ne bi šla v to.

Sobivanje s starši, prizidki, nadzidki, podzidki, skupni, ločeni, polskupni vhodi - vse to je zame šlepanje na račun staršev!
Če je par toliko zrel, da sprejme odgovornosti skupnega življenja, naj prav v tako vzame v zakup, da slednje nenazadnje pomeni tudi bivanjsko samostojnost!
Ločeni vhodi - tole se mi zdi pa taak absurd, ko mi kdo od kolegov začne s tem....kot da je to neko merilo "ločenega" življenja od staršev...

Tudi sama se strinjam, z vsemi mnenji..pojdita za sebe!

Dejstvo je, enkrat se tako moraš osamosvojiti-čimprej, tem bolje za vaju! Poleg tega, da bi gledali zdaj, koliko bi prešparali, če bi bili pri starših-to pa je men osebno "čist mimo"! Saj, če bi tako skoz razmišljali, potem pa res nikoli ne boš šel za sebe! A ni tako?

Vsak se naj odloči, kakor mu paše, vendar ne vem, če se zavedaš kaj vse to prenese, če boste vsi pod eno streho.

Ok, kaj pa tako rekoč skupno življenje na isti parceli, cc nekaj metrov narazen, kaj vem 30m mogoče malo več ali manj? Ločene hiše, kaj pravite pa o tem. Jaz si po eni strani ne želim doma živet, kakih 70% mene, ampak zastonj parcela, idealna lega, s starši se razumem, na trenutke je tako kot v vsaki familiji malo napeto. Ampak mene bolj skrbi, kaj bi se skozi leta pokazalo...starši si želijo da sem doma v smislu: če ti bo drugje bolje..., če ti kaj fali idi...ipd. Bolj me skrbi kako bo skozi leta...kaj se zna pokazati...ni mi, da si naredim bajtico, potem pa spakiram pa grem, da bi vmes kaj prišlo.

Saj veste kako je to...