Skupno življenje - kdaj in kako

Pri kreditu je tako, pri nama je dala banka 60% vrednosti stanovanja, ostalo moraš imeti sam. In to ni malo denarja, moj je 10 let šparal (še ko je bil študent, če bi sedaj pri njegovi plači bi hitreje, dela pa sedaj 6 let redno). Pri slabi plači si pa ne predstavljam kako bi, s tem, da mu 1/3 plače vsak mesec tržejo, pa za 9 let. No, upava, da bova s sprotnim šparanjem hitreje odplačala.

svetujem ti, da se čim prej osamosvojita. ni nujno, da boš ostala s tem fantom, vseeno pa boš naredila korak naprej, ker boš presekala materialno popkovino.

 

sicer bi bilo idealno, da bi nekaj let preživela vsak zase, vsak sam v svojem stanovanju in resnično postala neodvisna, ne pa, da se neodvisnosti učita ob partnerju.

 

hehe, jaz sem se najprej navadil kuhati, prati, pospravljati, gospodinjiti nasploh (najemnina in položnice so bile mala malica), šele potem me je v roke dobila takratna ženska, s katero sem kmalu zaživel. ti povem, da je iz mene naredila tako copato prav zaradi tega, ker sem bil že pripravljen izdelek iz tekočega traku poslušnih moških in nisem bil več mamin sinko (zato bi bilo tudi dobro, da bi se tvoj dedec najprej nekaj let gospodinjsko osamosvajal in ne bi od mamine komande takoj prešel na tvojo (tisti, ki pravi, da ženske doma ne nosite hlač, se moti)).

SaMa,

nisem prebrala vseh nasvetov, ki si jih dobila, naj pa ti vseeno povem še svojo zgodbo in svoj pogled na to. Sama sem se k svojemu preselila, ko še nisem bila stara 18 let. Bila sva skupaj nekje okrog 6 mesecev. Stvar ni bila načrtovana in tudi ni bila odločitev v smislu, danes spakiram kufre in grem k tebi, saj veš, kako se začne to, da prespiš enkrat, pa drugič, pa tertjič, potem pa situacija nanese na to, da je ta stvar še najbolj enostavna. Moja mami sicer ni bila ravno navdušena nad situacijo, ampak je kmalu spoznala, da tako stanje name ne vpliva slabo, ampak prej pozitivno. In se je sprijaznila. Naju je šele po kakšnem letu skupnega življenja (pri njegovih seveda) zadelo, da prav zaprav živiva skupaj. In moram reči, da razen majnih prepirov, ki so prisotni v vsaki zvezi ni bilo večjih težav. Prav zaprav prepiri sploh niso bili povezani s tem, da živiva skupaj. Bilo je nekaj težav z njegovimi, ampak sva vedno skupaj držala, tako da jih je bilo lahko rešiti in so najino zvezo v bistvu še okrepile. Skupaj sva sedaj že več kot devet let in razen zadnje krize pred nekaj meseci, ki sva jo uspešno (vsaj tako kaže) rešila in ni imela zveze s skupnim življenjem nisva imela nobenih težav. Prvih nekaj let sva tako ali tako ves čas skupaj "tišala", potem pa sva ugotovila, da sva to prerasla in sva si vedno pustila toliko svobode, kot sva jo potrebovala. Njega, ko je želel s prijatli žurat, ni nikoli motilo to, da sem jaz pri njemu doma. S tem ga nisem nikoli poskušala zadrževati. Vedno je bil svoboden, torej ni imel slabih učinkov skupnega življenja, imel pa je nekatere ugodnosti, ki jih prinese ženska roka v domu. Sam je namreč po ves dan v službi in si marsikatere stvari ne bi mogel postoriti sam.

Kar se tiče opravil je tako, da se moraš vedno prilagoditi ritmu. Kako naj npr. jaz pričakujem od mojega, da mi bo pomagal pri kuhanju, če pa pridem iz službe 5 ur pred njim. Ni logike. Sama veš, koliko lahko zdržiš, koliko postoriš in predvsem kako trdna je vajina zveza. Moraš se zavedati, da finančne težave niso tisto najhujše, kar prinese skupno oz. samostojno življenje. Odkrila boš 1001 stvar, ki jo prej o njem nisi vedela in z vsem tem se boš mogla spopasti. Potrebni so jekleni živci in močna ljubezen. Pazi pa, da tvoja zveza ne bo temeljila samo na ekonomski koristi. Če se spustita v skupni kredit se stvari res lahko zelo zapletejo in čez 10 let ugotoviš, da človeka sploh ne ljubiš več in z njim trpiš, ampak ga pač ne moreš izplačati in si nanj priklenjena. Saj ne da bi ti hotela reči, da bo tvoja zveza, če se boš vselila skupaj z njim propadla, ampak v tvojem pisanju sem začutila nek dvom. Sama se moraš odločiti ali je to samo strah pred obveznostmi, ki jih prinese samostojno življenje, ali pa gre za resne pomisleke o zvezi.

Stvari pa niso odvisne samo od tega koliko si stara. Če ga imaš rada, če si prilagodljiva in če si se pripravljena potruditi, ti lahko uspe že zelo zgodaj. Meni na primer je.

 

Srečno pri odločitvi.

blatka, največji problem v bližini ljubljane je v tem, da so parcele predrage. podobna slika je v središčih ostalih večjih središč v sloveniji. kupno moč imajo zgolj tiste mlade družine, ki kaj podedujejo.

 

sicer pa sam menim, da je najbolj ugoden nakup montažne hišice v tretji gradbeni fazi, če imata oba že neka podedovana sredstva, da kupita zemljišče in hišico, s kreditom pa jo potem tudi opremita.