Skupno življenje - kdaj in kako

Meni pa doma sploh ni tako luštno, nasprotno, prav čakam, da se (spet ) odselim...Ker me moti ta stalna navzočnost staršev in njuno razmišljanje, da morata še vedno vedeti za vsak moj korak (no, malce morda pretiravam) in da mati kao ne more  spati, če katere od naju s sestro ni doma... Z mamo  sva si nasploh dosti različni, tako da me precej moti  tudi njen način gospodinjenja, saj bi sama kuhala čisto druge stavri, imela čisto drugačen ritem..

skratka, ker sem izkusila samostojno življenje, mi je kar malo težko biti spet doma in ne biti sama svoj gospodar.

Res si želim spet osamosvojiti in početi kar me je volja in kakor me je volja

zanimivo ... očistno sem med "čudnimi" glede na to, da se mi pri 24-ih še nikamor ne mudi  ali ste se pa samo takšne oglasile, ki ste bolj za osamosvojitev ...

Kakršnokoli določanje primerne starosti za skupno življenje (samo) s partnerjem se mi ne zdi primerno, ker je vsak posameznik, vsak par zgodba zase. Te stvari začutiš oz. moraš biti zrel za to. Nekateri so že pri 18-ih, drugi niso niti pri 40-ih.

 

Midva sva šla sicer živeti skupaj pri 23-ih, ker sva tako čutila, si tega želela in sva se imela in se še vedno imava super.

 

Drugače se pa strinjam z Mojco.

 

 

 

SaMa, punce so ti že vse lepo povedale in se kar strinjam z Mojco, Tanjo, Ally. Dodala bi samo to, da v življenju ni "poskusnih" in "popravnih" izpitov. Ko se v nekaj spustiš, se spusti s celim srcem in stoprocentno ali pa sploh ne. Kar pa ne pomeni, da morata iti že takoj v skupna vlaganja in dvajsetletne kredite, bolj mislim na skupno vizijo, čustvene zadeve. Z rezervo nekje v ozadju možganov ne bosta daleč prišla. Vso srečo!

ana, to je bilo pa profesionalno povedano  ;)

Stara sem 23 let in že pol leta živiva s fantom v skupnem stanovanju. Sprva sem si tako kot ti tudi sama razbijala glavo kako do kredita, glede na to, da ima samo fant redno zaposlitev, jaz pa delam preko študentskega servisa. Potem pa se nama je nasmehnila sreča, saj je fant vprašal babico ali lahko greva živet k njej, ker je imela eno etažo hiše prosto. In je dovolila

 

Na začetku mi je bilo za umret hudo, vsak dan jok in solze, saj sem zelo navezana na starše in mi je bil to največji korak do sedaj. Čeprav sem od doma oddaljena 5 min vožnje, mi je bilo za znoret. Sedaj pa sem se privadila, vsak dan grem po delu domov, potem pa k sebi v stanovanje.

 

Glede prehrane je tako, kot so punce že omenile: kuhaš na zalogo in pripraviš kakšne stvari na hitro, kot so testenine, tortelini in podobno. Če je volja, se vse da.

 

Sama imam srečo, ker imam prekrasnega fanta, saj mi pomaga res pri čisto vseh zadevah: od kuhanja do pospravljanja, tako da se ni treba meni po cele dneve s tem ubadat.

 

Da pa bi si že sedaj najela hipotekarni kredit, pa šele sedaj vidim, da bi bila velika npaka. Pa ne zaradi skupnega življenja, ampak zaradi tega, ker se vedno najde še kakšna rešitev. 

 

Pa srečno!

2 bistvena pogoja sta: finance in pravi fant. No,pa še obojestranska želja seveda...samo to nekako paše pod 2. pogoj.

 

 

 

 

 

 

 

urška  ;)

 

Imam srečo, da se moj želi na vsak način naučiti kuhat.

 

Ally: mogoče sem se napačno izrazila glede prehrane. Ne gre za to, da me skrbi kaj bom jedla, saj na srečo znam prav vse skuhati. Prav tako bi poiskala rešitev tako, da bi pač kuhala na zalogo in dajala hrano v skrinjo. To počnemo tudi sedaj.

 

Mogoče res prekmalu obremenjujem s skupnim življenje, toda tudi to me čaka. Vsekakor mi je prvo diplomirati in počakati na redno zaposlitev. Vsekakor pa že razmišljam v prihodnosti in pridno berem vaše nasvete! Nobeni graji ali opazki ne bom zamerila .

 

To, da razmišljam o hipotekarnem kreditu je posledica tega, da s fantom nimava kam iti živet (ne pri njem ne pri nas si ne moreva nič ustvariti). Vsekakor bom počakala in se še temeljito pogovorila, preden se za kaj odločim.

 

Gita: jaz te popolnoma razumem!!

sama, saj je boljše, da takole malce razmisliš pa se pogovarjaš o tem ... mogoče počakaš še kakšne pol leta, tudi v tem času se lahko marsikaj spremeni, pokaže itd.

 

držim pesti zate

Gita: absolutno. Počasi se daleč pride....