Lumpa je napisal/ame pa ful mika da bi šla sama za nekaj časa na svoje- da vidim kako je plačevati položnice in gledat kam kakšen tolar daš
Uf, za to potezo sem se pa jaz tudi odločila in pred nekaj časa ugotovila, da je bila poteza, kar se mene tiče, odlična, je bila pa bolj ali manj pogubna za mojo zvezo. žal.
S fantom, no, zdaj je že kak teden oz. dva bivši, sva imela to srečo, da sva imela (imava) vsak svoje stanovanje. Jaz pa sem hotela na vsak način ugotoviti, kako je živeti nekaj časa sam. Nikakor mi ni bilo do tega, da bi se iz enega veččlanksega gospodinjstva preselila v drugo veččlansko (no, slednje bi bilo dvočlansko) gospodinjstvo.
Hotela sem prav videti, kako je živeti sam sam:
- imeti svoj keš, ki ga sam zaslužiš, za vse: hrano, položnice, obleke, bencin, nenapovedane stroške, varčevanje, dopust, itd.,
- skrbeti za svoje gospodinjstvo: prati, nakupovati, kuhati, pospravljati, likati (uh, za večje posege v red svojega stanovanja si moram kar dopust vzeti, ker mi pri mojem skoraj 10 urnem delavniku prav malo časa za pospravljanje ostaja, tu zeeeelo pogrešam mamo);
- organizirati svoj čas po službi in ne poslušati godrnjanja, če sem si zaželela kot krava ležati na kavču in opazovati strop...
Čeprav sem pred časom eno študentsko leto in pol itak preživela v tujini stran od staršev, je bila to povsem druga preizkušnja.
Ni mi žal zanjo in z današnjimi izkušnjami bi se ponovno odločila zanjo, bi pa morda drugače poskušala obrniti dogajanje v najinem partnerskem odnosu, ker vem, da je ravno ta moja "samostojnost" vplivala na slabšanje najinega odnosa.
Skratka, če povzamem abt0 - takrat se real life šele začne
(sploh če so ti prizanešene finančne skrbi zaradi kredita / najema).
Aha, sem se pa za ta korak odločila pri 25h, ko sem dobila svojo prvo redno zaposlitev.
Euro Lumpa 
;)
Drugače pa mi ni žal da živiva skupaj, se mi zdi, da če ne bi bi bila še manj skupaj. 
