
Meni so te zadeve full romantične, situacije, ki so rahlo tragične (pa ne v smislu pretiravanja, ampak, da pač tako nanese). In ni tako lahko reči nekomu, naj se na okolico ne ozira - no, reči je že lahko, narediti pa .... Smo si pač različni, različno reagiramo in različne stvari v nas zbujajo strah .... lagge, meni se zdi lepo, da ohranjaš spomin .... Čeprav bi se večini to zdelo zaman, brezveze ali kaj podobnega. Nekaj lepega prepoznavam v tem.
Še malo optimizma: še malo več kot 2 leti me loči od tega, da še v živo spoznam fanta, s katerim na daljavo prijateljujeva že 9 let. Ničesar ne pričakujem, ničesar se ne bojim, samo full si ga želim videt in spoznat. In delam na tem, da mi to, ko bo mogoče, tudi uspe.






































vezi že 4 leta. Tako da težko kaj pametnega komentiram, ko ljudje jamrajo zaradi nekaj deset kilometrov in da se ne morejo videt vsak vikend.. če se hoče, se da. Srečno!