Grem jaz k njemu, ker si boa uredila pri njemu doma gornje nadstropje hiše (bo pa vse ločeno drugače: od vhoda do pralnih strojev). Imava pri njemu boljše pogoje kot pri meni, pa finančno nama obema to ustreza. Jaz sem tudi bolj fleksibilna glede službe. On si je našel super zaposlitev, tako da zdaj ne bi menjal...
Glede same odločitve pa je bilo tako...po določenem času sva prišla do debate o najini skupni prihodnosti, ampak res...nikamor nisva hitela, sploh jaz se nisem želela na vrat na nos pognat v razna sanjarjenja dokler ne bi bila določen čas skupaj, ko sploh vidiš kako razmerje funkcionira. V najemniško stanovanje vlagat se je predvsem meni zdelo izguba denarja, glede na to, da bi si lahko uredila stanovanje pri njemu doma (pri meni to ni nemogoče), finančno nama to zelo ustreza, ker se ne bova zakreditirala za par naslednjih desetletij, za varčevanje in morebitno spremembo načrtov pa bo tako tudi ostalo dovolj ( v vsakem primeru več kot če bi šla v najmeniško razmerje). Z njegovimi se razumem dobro, čeprav seveda bi obema najbolj ustrezalo da bi bila na svojem, ampak tako pač je. Jaz sem dala pogoj, da imamo ločene vhode in nasploh vse, kar so v bistvu že njegovi predlagali predno sva jima karkoli rekla, tako da glede tega sploh ni bilo problemov.
Zdaj pa čakava, da se njegova sestra izseli

in pol bomo zavihali rokave

(v bistvu se bodo samo malce zamenjali- on gor, njegovi pa dol). No, mislim da sem bila kar izčrpna, če te zanima pa še kaj...