Obremenjevanje z videzom in primerjanje z drugimi

Joj, jaz sem se v najstniških letih tudi ful obremenjevala. Ko se zdaj spomnim za nazaj, mi je hkrati smešno in žal, ker sem najbrž marsikaj zamudila. V bistvu nisem imela nekega normalnega odnosa do svojega telesa, ampak samo dve skrajnosti: kadar sem si bila všeč, sem bila najhudejša in sem bila prav užaljena, če me kdo ni pogledal :D, kadar si nisem bila všeč, sem se pa počutila kot zavaljen prašič  (pri tem, da sem bila vedno suhica, imam tako konstitucijo) in če me je kdo pogledal, sem si mislila, da si sigurno misli, kako grozno izgledam. Totalna zbrka v glavi Imela sem neke svoje ideale, za katere sploh ne vem, kje sem jih pobrala, najbolj smešno in prav ironično je pa to, da zdaj vidim (po fotkah na primer), da sem jim bila v bistvu zelo blizu, ampak sem samo sebe videla čisto drugače, popačeno. Danes prav ne morem verjeti, da sem bila takrat sveto prepričana, da imam nenormalno ogromno rit in največje boke na svetu  Malo tega mi je očitno ostalo nekje v podzavesti, ker se včasih zalotim, da v špeglu preverjam svoje boke (takrat se potem nasmejim temu in si rečem "ne seri, kaj ti ni jasno" :D). Vem pa, da je bilo vse to (nizka samozavest in slaba samopodoba) povezano z mojo depresijo (ko sem se začela zdraviti, je šlo ful na bolje). 

Hmm ... moram priznati, da sem obremenjena s svojim videzom in ne ravno, da se ful primerjam z drugimi, ampak, če srečam lepo dekle - ali lepo urejeno, da ima smisel za stil, estetiko, ali da ima čudovito postavo, ali lepo kožo, ... - si ne morem kaj, da ne bi pomislila, zakaj nisem jaz tako lepa. Ko sem bila mlajša, osnovna šola in začetek srednje, sem bila zelo obremenjena s svojimi prsmi - seveda so bile premajhne. Ko sem začela pit kontracepcijske t. so nekoliko zrasle in zdaj sem zadovoljna z njimi in se tolažim večje joške so lahko samo še bolj povešene . Ampak na morju še vedno rada pogledam dekle zgoraj brez, ki ima lepa prsa, in pomislim "uau, jaz bi tudi takšne imela"

Zdaj se, poleg absolutno preveč sivih las, ki jih imam, obremenjujem z viškom kilogramov .. od začetka faksa pa do danes, 8 kg več , groza. In se s tem obremenjujem, ker se ne počutim dobro v oblačilih, v kopalkah, ... ni mi všeč, ko se pogledam v zrcalo. Pa še ti mozolji ... ne vem, se mi zdi da jih v puberteti ni bilo toliko.

Kar zadeva tega, kaj si o meni mislijo drugi - zdaj čisto ravno mi ni, ampak, da bi mi to prišlo res do živega pa ne verjamem, nisem pa še bila v kakšni takšni situaciji, da bi lahko z gotovostjo trdila. Enkrat, ko sem hodila po ulici, sem šla mimo skupine fantov in je eden izmed njih prav naglas rekel "lej jo to, kak je grda" . Moram priznati, da sem bila kar malo šokirana, ne toliko prizadeta - sploh se nisem ukvarjala s tem, kaj je rekel, torej ali je to res ali ne, ampak, kako lahko to reče nekdo popolnemu neznancu kar sredi ceste/ulice?

In še glede junk fooda in staršev: Ne vem, Sahara, jaz se na tej točki ne bi ravno strinjala, da so starši krivi. Ok, res je, da so nekateri starši preveč leni in jim je najlažje dati otroku nekaj na en dva tri pripravljenega. Ampak, verjamem, da večina strašev ni takšna, takšna je družba, v kateri živimo, junk food je "in" ... (tako kot kajenje in alkohol pa je verjetno zelo, zelo, zelo malo takšnih staršev, ki bi svojim otrokom to porinilo pred nos, samo, da dajo mir.) Ko sem bila jaz v OŠ in smo šli na kakšen izlet v Ljubljano, je bila glavna tema na busu to, kako bomo šli v McDonald's-a na Prešercu . Žal.

Ne včasih morda "se prekršim" za kak dekolte, ampak si nikoli ne zastavim na tak način: njene noge, njene prsi, ampak vidim, pohvalim in si zamislim kako bi jaz na sebi to dosegla. Nekako ne želim točno take noge kot nekdo drug, tudi prsi ne, sem zelo občutljiva ne diferencijacijo, še gate ne maram imeti kot nekdo drug, kaj šele del telesa. Morda je vseeno to primerjanje, ker kot rečeno nekemu splošnemu lepotnemu idealu vseeno sledim (nimam želje izgledati kot kakšna Botticellijeva Venera), ampak mislim, da se ne primerjam.

Jaz se primerjam včasih: v smislu, kak je ona lepa, kako postavo ima...zakaj nisem jaz takšna, kako bi dosegla jaz to.

V OŠ so mi začele prsi zelo hitro rasti in sem se na splošno začela zelo hitro razvijati, nisem se hotela, ker se tudi druge niso. Nato so se one razvile in so bile wow, jaz pa sem imela košarico A-B. No, potem je prišla srednja...psihični pritisk zaradi šole, izgubila sem 6 kg, nato sem čez 2 leti pridobila 8 kg. Že nekaj let niham cc +/-3 kg. Rada bi bila znova tako suha kot tax, ko sem bila prvič zadovoljna sama s sabo, čeprav so mi pravili, da sem anoreksična, ker sem pač shujšala, kar je bilo zame žaljivo (za 18. rd sem dobila vrečko hrane od (tax misleč) prijateljev :D).

Sem zakompleksana. Priznam...želim si, da ne bi bila...se trudim, malo mi uspeva, ampak sem še daleč od idealnih pogojev. Moram pa priznat, da odkar sem na faxu se manj obremenjujem, dosti manj kot bilo kdaj prej. Torej le napredujem, saj sem se tudi prvo leto faxa zelo sekirala za vse, zdaj pa ne.

Hkrati pa nimam rada, da npr. vidim kakšno obleko na drugih, ki jo imam sama,...grrrr kako to sovražim

Jaz sem se tudi v srednji šoli sekirala češ da imam ogromno rit. Sem pa zato skoraj vedno nosila krila do kolen ali malo nad koleni - tudi pozimi. Kombinirala z žabicami pa je bilo. In vem da so me sošolke vprašale zakaj nočem nositi hlač, ker krilo še bolj poudari rit. No, meni se je zdelo, da mi zelo paše in sem bila ko sem imela oblečeno krilo čisto samozavestna.

Tudi na plaži sem se skrivala pa me je fotr vedno hecal in rekel, da bi s seboj na plažo mogla vzet še kovter, ker sem se tako v brisačo zavijala.

Grozno res. Srednja šola je že kar nekaj časa za menoj, postava je ista kot je bila. Zdaj mi je kar nerodno, ko se spomnim kako sem skrivala svojo postavo. Zdaj brez problema oblečem skinnyke, še najraje imam, če so ful oprijete. In se tako zeloo dobro počutim, sploh pa zato, ker vem, da mi zelo pristajajo. (se to ful samovšečno sliši?)

Mi pa prijateljica, bivša sošolka, sedaj dostikrat reče kako sem bila smotana, da sem se skrivala.

Očitno večina deklet da to fazo čez, ne vem.

jaz sem se včasih bolj obremenjevala in primerjala - motili so me mozolji, pa kao da nisem imela dovolj lepe postave (ko pa sedaj gledam fotke, sem imela (za moj okus) totalno popolno, oh ko bi takrat vedela ;)) itd.
z leti (pa ne bi rada zvenela kot kakšna petdesetletnica, ki oglašuje, da se življenje začne po petdesetem (čeprav vedno bolj verjamem tudi v to :D)) pa sem postala resnično zadovoljna sama s sabo, s svojim življenjem in na splošno s stvarmi. ravno zadnjič sem razmišljala, kako postajam taka, kakršna sem si pred leti želela biti (to leti tako na nekatere spremembe v karakterju kot tudi videzu) in lahko rečem, da čeprav nikoli nisem imela težav s samozavestjo, se sedaj resnično dobro počutim v svoji koži - le-ta je zame itak skupek vseh lastnosti, še zdaleč ne samo fizičnih.
še to bi rada rekla, da sama že od nekdaj na ljudeh dosti bolj občudujem to, kako so urejeni kot to, kakšne fizične atribute imajo. v tem smislu se zelo rada ozrem za odlično zrihtano gospo v tridesetih, štiridesetih, petdesetih, šestdesetih, ..., kot pa za najstnico s sicer brezhibno kožo (nobenih gub) in postavo, ki pa se ji že na daleč vidi, da ni zadovoljna sama s seboj in se potem v skladu s tem tudi obnaša in oblači.

Jaz pa se blazno sekiram zaradi svojega videza in se nekako ne morem znebiti vsesplošnega nezadovoljstva. Vedno znova pristanem v začaranem krogu in ošpice dobim, če mi kdo reče, da moram bit zadovoljna, taka kot sem -tega si ne morem dati v glavo in še najmanj to sprejet. Vse te ameriške fore in filozofije hepi lajfa mi ne grejo v glavo, ne znam spremenit koncepta razmišljanja.
Že od kar pomnim, smo bili vsi v družini bolj močni, noben ni bil suhec. Pa ne jemo junk fooda! Verjetno malo igra vlogo tudi trebušna slinavka, s katero imam težave, posledično neuravnotežen sladkor v krvi in s tem povezan nenormalen apetit. Poskušam se maksimalno kontrolirat, čeprav vedno pogrnem, ko pride do stresa, časovne stiske ipd-takrat zašpila čokolada. Ostalo hrano jem ok.

In ob vsem tem ogromno športam: 3x na teden treningi v fitnesu, redno dopolnjujem s kardio vadbo (tek, kolo, sedaj poleti tudi hribi). Kondicijsko nimam težav, ker katerikoli vzpon npr. s kolesom si ga zadam, ga opravim. Me pa moti, ker me vsi ljudje jemljejo kot eno bogo revo, ki kao samo sedi za računalnikom, se slabo prehranjuje in ne športa. Totalno klišejsko. Ko jim povem, katere vzpone delam, da tečem min 10km, da mi 9h hoje v hribih ne predstavlja težav ipd. me pa gledajo z občudovanjem, češ kaj zmorem. A če bi to ena suhica govorila, bi jim bilo pa povsem normalno in logično.
Počutim se totalno bedno in nezadovoljno, ko sva šla z bivšim narazen pa se je vse skupaj samo še stopnjevalo. Drugače sem zadovoljna z življenjem, ker res veliko stvari počnem in sem aktivna, ampak izgled je pa totalna rak rana. In seveda s tem povezano oblačenje - na koncu vedno pristanem v kavbojkah, ker so najbolj "sigurne". Prav noro bi mi bilo, če bi se kdaj zares dobro počutila v svoji koži:( Poletje in kopalke so mi pa sploh nočna mora....:(

Jao, ko pride folk s takimi je pa res Halo? Meni se tudi kar mešat začne ko kaj "pojamram" pa mi kdo začne z da moram biti zadovoljna, da kako so nekateri na slabšem ipd. pa kaj za en drek me brigajo drugi? Jaz imam svoja merila in svoje počutje/nezadovoljstvo, kaj ma veze kakšni so drugi in kakšno percepcijo imajo sami sebe in drugih. Na ulicah vidiš itak svega i svašta (žal veliko več zgrešenega kot estetskega), najbolje, da se kar potolažimo s tem da večina ljudi "slabše izgleda" kot me same, pa bomo vsi srečni. Yeah right.

Skratka razumem kaj misliš, vse je odvisno od tvojega feelinga in mislim, da si vsekakor ne boš utupila "American ali New Age dream" v glavo, če si do sedaj nisi... Morda je čas za korenite/drastične odločitve (strog prehranjevalni režim, estetska kirurgija, osebni trener), sploh če redno športaš in ni pričakovanih rezultatov.

Niti ne.

Ste pa ene zelo kritične, ne samo do sebe, ampak tudi do drugih. Morda je pa tu kaka korelacija.

Zaj pa še moj vidik
V OŠ (7. razredu) sem dobila zobni aparat (one "tračnice"), čisto zmedena koža, mozolji, pa še kratke lase sem imela in brez maskare (se čudno sliši, samo, če je nimam vsaj malo nanešene zgledam tak bleda, ker imam zelo tanke in svetle trepalnice). Marsikdaj sem dobla kakšno žaljivo pripombo. Pa še to; imam visoko čelo in nisem nosla fru fruja (niti ga nisem poznala :P) in sem res bla prava katastrofa. Tak me je blo sram se smejat, pogovarjat, nikogar nisem upala pogledat. Res frustrirajoče obdobje!
V srednji šoli sem dala dol aparat, spremenila frizuro(fru fru in postopoma rezani lasje) in je že to bila velika sprememba na osebni ravni.
Glede teže pa je tak tak. Bolj normalna postava z nekaj odveč kilogrami.
Ko sem bila mlajša :P, popravem nisem poznala zavidanja. Ne vem., če je to bilo odvisno od okolja ali od česa. Tudi zdaj ga ni oz. res minimalno.
Ko vidim kakšno, ki je super zrihtana; res lepo, usklajeno, dostojanstveno oblečeno, si mislim, waaau, kak huda kombinacija in kje je dobla takšno super idejo!
Za (večino) zvezdnic pa je tako; photoshop, ličila, itd. naredijo svoje. Potem pa igra tudi tukaj denar veliko vlogo; one si lahko to privoščijo. Od osebnega trenerja, nutricionista, stilista, itd. Seveda pa si priskrbijo veliko prostega časa za sproščanje,... Res je, da si vsak kroji in razporeja svoj čas, tistim, ki uspeva tudi od navadnih smrtnikov, vsa čast, samo meni ne znese (študentka :P).
Posebaj poglavje pa so tiste, ki so čisto naravne in zgledajo fantastično. Pač majo srečo.
Ene, ki pa hočejo biti ne vem kak hudo opazne s takimi (pre)kratkimi hlačami, preodprtim dekoltejem, pretirajočim MU pa še grejo tak kot največje manekenke in sex bombe pa se samo nasmejim.
Če se katera kolegica res super zrihta in se mi dopade, jo pohvalim (iskreno) in ne iz vljudnosti, drugače pa nič ne rečem. Če me prosim za mnenje pa iskreno povem.
Sama se edino s sabo obremenjujem s kožo, ker se res trudim, da jo negujem, pa s tem, da premalo oz. skoraj nič ne naredim, da bi si učvrstila postavo.
Sem veliko sanjarila o nekih lepotnih operacijah, samo so zame veliko tveganje pa še privoščit si jih ne bi mogla; kaj če ne uspe, kak to vpliva na telo in odziv telesa čez čas, ,...
Oblačim se "brezčasno"; ne zgledujem se ravno po modi, kupujem si oblačila, ki jih lahko večkrat skombiniram.
Pač rečem si, da mi je zdaj bolj pomemben študij, ki sem ga izbrala in res ni lahek, kot pa da bi letela po trgovinah (pa še najbolj mi ni :P) in zapravljala čas, denar (ki ga je bore malo). Pa da ne bi narobe zastople zdaj, da sem zanemarjena Raje namenim čas družini, pa prijateljem.

Jasno, da je korelacija, saj ne moreš imeti zase drugačna merila kot za druge (oz. lahko, ampak je to razmeroma nerealno in v bistvu "hinavsko", izraz dvojna merila nekako bi še najbolj ustrezal). Je pa veliko primerov, ko imajo ljudje zase višja merila kot za druge.

Meni niso vsi ljudje lepi, vsak na svoj način, blablabla, če bi JAZ to rekla bi bila to taka floskula da bog pomagaj, tako zase kot za druge imam visoka merila - a! Le če sem vprašana oz. moram podajati mnenje, sama od sebe se ne poglabljam v nikograšnje napake, če pa opazim prednost pa takoj pohvalim, iskreno.

Jep ... res je.

Jaz pa naj dodam samo, da so leta (vsaj v mojem primeru) definitivno igrala pomembno vlogo pri dojemanju same sebe. Spomnim se, da sem bila v srednji šoli precej nezadovoljna sama s sabo, čeprav nisem imela neke v nebo vpijoče napake. Prav nisem si bila lepa, ko sem se pogledala v ogledalo. Zdaj pa sem že par let - kot bi odrezal - ful lepa sama sebi, mogoče sem še preveč zadovoljna, hihi. Pa se ni nič bistveno spremenilo, no ja, koža je zdaj za vikat v primerjavi s SŠ (hvala PL), drugače pa očitno samo miselni preskok. Niti ni bilo to posledica kakšne hude sreče v ljubezni ali drugih uspehov, čeprav to vsekakor pripomore k izboljšanju samopodobe. Res pa je, da se znam zdaj lepše uredit ipd., kar tudi ni zanemarjivo. Pravzaprav si skoraj več ne predstavljam, kako bi lahko živela, če ne
bi bila zadovoljna sama s sabo (tu mislim tako v splošnem, seveda sem
tudi jaz nezadovoljna, če se mi ne uspe lepo zrihtat ipd.).

Zanimivo pa je, da so meni skoraj vsi ljudje lepi (prav fizično jih lepe vidim in sploh ne znam nekako prepoznat razlike v smislu - ta je lep, ta pa samo simpatičen), razen kakšnih zanemarjencev in zlob, pa seveda tudi opazim nelep MU, oblačila, ampak nekako ne povežem tega čisto neposredno z lepoto človeka. In tudi ne zavidam skoraj nikoli nobeni ničesar, ker imam občutek, da nimam kaj zavidati (čeprav objektivno bi lahko). Itak je vse v glavi in ena druga bi v mojem telesu mogoče pisala ravno o tem, kako zelo je nesrečna, ker ni lepa. Ko že govorim o svojem pogledu na lepoto pa mislim, da na primer na lepotnih tekmovanjih, kjer punce ocenjujejo
prav strokovnjaki za (objektivno) telesno lepoto, oz. vsaj naj jih bi
ocenjevali taki, pa res ne bi bilo potrebno vnašat raznih kriterijev
simpatičnosti in pameti, ker to pač (za ta tekmovanja) ni pomembno.

Fuuul rada pa imam razne izboljšave, napredek v vseh pogledih (se pravi v zdravi prehrani, športni aktivnosti in posledično tudi pri videzu) in tudi občudujem in poskušam posnemati punce oz. ljudi, ki v tem smislu prednjačijo pred mano (zato pa tudi sem na PL).