Moja znanca sta že pred 15 leti zložila oba priimka - ona je vzela še njegovega, on še njenega. Mi je bilo prav všeč. Pri naju je bilo tako, da sem si jaz dodala njegovega, on je pa matičarki rekel, da si mojega ne bi. In tako je. Takrat me je kar pretreslo, ker je prej sanjaril tudi o mojem priimku, kako je lep in da dobro pristaja k njegovemu. Če si že kaj naredila v svojem življenju in če te ljudje prepoznavajo tudi zaradi priimka, ga ne zavrzi kar tako, potem nimaš nobene kontinuitete. Za otroke je pa bolje, da ne trpijo kolobocije z nakopičenimi priimki in imajo samo enega, pri naju bo to možev priimek. Prepoznavnost žene po dodanem moževem priimku je jasna, ne boš imela težav pri prevažanju otrok čez mejo, če te to skrbi. Ja, pa še zgodba starejše gospe, ki je živela celo življenje s priimkom moža, s katerim se je po 5 letih zakona razšla, ker se ni hotela pisati drugače kot otroka, ki sta ostala z njo in ker je to odvečen zaplet. Po upokojitvi je spet prevzela svoj dekliški priimek, pove, da ji je možev priimek celo življenje najedal živce.