Prevzeti fantov priimek?

Jaz sem prevzela možev priimek. Se mi zdi, da je v eni družini en priimek dovolj .

Nikakor pa se ne bi želela pisati drugače kot moji otroci.

Travica, kaj pa če nisi poročen in imaš otroka? Potem bi mu dala svoj priimek ali njegov?

Jaz recimo sedaj to ful razmišljam. Ker poročiti se ne mislim, otrok je pa na poti! Kateri priimek naj prevzame?

Tudi jaz imam samo moževega, pa je.

Jaz bom kar sledila tradiciji in prevzela, ko in če se bom poročila, možev priimek. Najmanj komplikacij. Ideja, da bi otrok imel oba priimka (očetovega in maminega) mi je totalno brezvezna, ker tako samo otroka obremenjuješ ker bo celo življenje moral pisat oba priimka. No, to je pač moje mnenje. Jaz sem definitivno za en priimek. Če se pa ne bi poročila in imela otroka, bi pa najverjetneje moj otrok imel očetov priimek.

hm, tole je pa zanimiva debata sploh še nisem razmišljala o teh stvareh, glede na to, da še ne razmišljam niti o naraščaju, niti o poroki

 

bolj tradicionalno se mi zdi, da ženska prevzame možev priimek in v primeru, da nista poročena, otrok dobi očetov priimek.

 

malo bolj moderno pa je, da ženska obdrži svojega ali samo še doda moževega in modernejša varianta tudi, da otrok dobi materin priimek, v primeru da partnerja nista poročena

 

sploh nevem kako bi se sama odločila

Jaz si ne želim ne poroke ne otrok in s tem se z mojim strinjava.

Če bo pa kdaj kako drugače naneslo, kar seveda nikoli ne veš, bom pa takrat razmišljala.

 

Ne predstavljam si pa, da bi kar naenkrat imela en drug priimek in ne več tega, ki ga imam že toliko let in s katerim sem popolnoma "poistovetena". tako da bi najverjetneje ob morebitni poroki obdržala svojega.

Se mi zdi, da bi s spremembo priimka postala kar nekdo drug, kar mi pa ni niti malo všeč.

Jaz bom najbrž prevzela fantov priimek, ker nočem komplicirat, nisem pa tako navezana na svojega, da bi si ga želela obdržati pa še zaradi otrok je lažje. Bom pa imela potem najpogostejši priimek v Sloveniji.

Eemmmm, ne?

V vseh mojih 26 letih še nisem začutila kakšnega impulza v tej smeri... pa tud ne vidim se v materinski vlogi, res ne, morda sem prevelik egoist.

Dobro, da sem sedaj našla tudi fanta, ki je popolnoma enakih misli. Bivši  me ni razumel v tem pogledu.

Jaz pa razmišljam tako nekako kot Mimi_N

 

Tudi jaz sem prepričana, da bom obdržala samo svoj priimek, če/ko se bom poročila. Namreč, meni se zdi, da je moj priimek del moje identitete in prav nenavadno se mi zdi, da če sem bila 27 let Čenča Čvekaška, da bi bila potem kar naenkrat Čenča Klepetulja.

 

To ni to in to nisem jaz. Enostavno. Pa imam s svojim priimkov več težav, kot bi jih imela s fantovim (ki je BTW čisto lep priimek), ker je moj priimek reden in tuj, ampak si enostavno ne predstavljam, da bi se pisala kako drugače.

 

Fant se sicer s tem ne strinja (da ne bi prevzela njegovega priimka), kao bi se morala po poroki partnerja enako pisati, pa sem mu predlagala, naj on prevzame mojega ali pa oba vzameva še drugega, pa mu ni bila nobena ideja všeč iz povsem istega razloga, kot sem ga navedla zgoraj, pa sva enostavno zaključila debato. Zdaj me vsaj šteka.

 

Mi je pa vseeno, kako se otroci pišejo - po meni ali po njem, ker zaradi drugačnega priimka otrok ni prav nič manj moj...

Spelly, veš, ta moja trditev, da se nikakor nočem pisati drugače kot moji otroci, ima svoje korenine. Ko sem rodila prvič, še nisva bila poročena. In ker sva se ves čas pogovarjala o poroki in sva si jo oba želela, sem seveda dala otroku očetov priimek. Ko pa je prišel po pošti rojstni list, mi je skoraj spodneslo noge, ko sem ga pogledala. Ati in sin isti priimek, jaz pa  - kot da ne spadam zraven. Črno na belem se je videlo (vsaj meni) grozno! Nikoli nisem veliko dala na imena, priimke, ampak videti, da se pišeš drugače kot tvoj otrok, me je prizadelo. Zelo.

Če se ne mislita poročiti, je pa malo bolj zakomplicirano. Jaz vem, da mi je poroka (in sprememba priimka) potem pomenila še več.