Jaz sem bila dolga leta en velik kup kompleksov in frustracij, zavita v ogromne in neprimerne cunje, temne mrtvaške barve, čisto sfaljeno frizuro, ves čas skisana - brez nasmeha. Depresivna in brez volje do življenja, brez energije za karkoli. Edino, za kar sem imela voljo, je bilo to, da sem se gledala v ogledalo in se zgražala, kakšna grdoba sem, da sem kadila kot stara lokomotiva in ubijala svojo nesrečo na žurih v alkoholu seveda. Verjela sem, da sem najgrša na svetu in da je ni spake, kot sem jaz. Prišla so leta, ko sem si blazno želela, da bi tudi mene kdo opazil, da bi bila zaželjena (jaz npr. sem imela ob sebi vedno prelepo sestrično in potem še čisto prelepo prijateljico, ki sta želi vse moške poželjive poglede), ampak seveda meni predolgo časa v moji trapasti glavi ni potegnilo, da bo za kakšen moški pogled potrebno kaj nekaj narediti, nekaj spremeniti.
Končno sem le vzela življenje v svoje roke, se umaknila od ogledala in se prenehala smiliti sama sebi. Na sebi sem spremenila vse, kar se je spremeniti dalo, od postave do frizure, od A do Ž.. tudi kaditi sem prenehala. Kar se pa spremeniti ne da, sem sprejela, kot del mene, ki me dela posebno.
In ja, še vedno nisem čisto zdravo samozavestna, mi še dosti manjka, čeprav razlika od prej je ogromna. Pride, kakšen dan, ko me malo spodnese, ampak se potrudim in se znova poberem... v bistvu pa ves čas napredujem v smeri pridobivanja.
Moram pa priznati eno stvar... ker me moški niso opazili, ne pomeni, da nisem opazila jaz njih, in če oni niso dirkali za mano, sem jaz za njimi, hihi (v mislih seveda)... in bil je nekdo, v času najhujše osebne zakompleksanosti, v času pubertete.. in tisti nekdo, je bil meni tako blazno všeč in seveda je to tudi njemu prišlo na uho... rezultat? Popolna ignoranca... In ga jaz srečam pred kratkim, pravzaprav prisedel je k mizi, seveda ni imel pojma, kdo sem, ampak jaz sem se ga seveda predobro spomnila. In potem, kdo, kaj, ha?? Neeeee, to ne more biti res... Rezultat? Celo noč se je smukal okrog mene. Zaključila sva na isti način, kot pred leti, vendar s to razliko, da je bila tokrat ignoranca iz moje strani. Tipče se vseeno ne da, prosi mojega prijatelja, k kateremu je pravzaprav prizedel, za številko, za podatke, informacije... in to je tisto, kar mi vsak dan znova malo povzdigne samozavest, da ne pozabim, koliko sem napredovala.
Nasmehnem se in grem svojo pot. Še vedno pa delam na tem, da sem fit, da se uredim, ampak ne pretiravam. Ampak toliko, kot sem si nekoč želela, da bi čimprej umrla, toliko si zdaj želim, da bi živela čim dlje, hihi.
Sem živi dokaz, da se vse da, če se hoče.
Tako da zdaj delam na tem, da bom kolikor toliko permanentno ostala fit (torej nobenih yo-yo diet, samo zdrava prehrana in športne aktivnosti). 
je pa nepopisno fajn občutek, ko si zaradi kateregakoli razloga srečen v svoji koži 
) ona pa taluštna, in vedno ko so bile kakšne družinske zadeve so našo tamalo hvalil kako čudovito lepa je, mene so pa gledali na način: a ti ni nič bed, ker maš tok lepo sestro.
je pa nepopisno fajn občutek, ko si zaradi kateregakoli razloga srečen v svoji koži 
