Kapo dol vsem, ki ste našle motivacijo v boljšem počutju.
Hehe, mogoče se pa jaz redko počutim tako slabo, da bi si rekla - kety, pejd mal gibat, pa bo bolš.
Pri meni je očitno motivacija čist zunanja. Telovadba pa notranja motivacija mi je bolj tko, kot da bi se k učenju spravljala izključno zato, da bi več stvari znala in bila potem boljši, uspešnejši,... človek.
Haaalooo!!! Tega pri meni žal ni.
Saj pravim - vsaka čast tistim, ki to imate!!!!!
No, sicer na fitnes sem se po treh, štirih letih že navadila in mi je postal tiste 3x na teden že čista rutina. Ne grem pa ravno z nekim jao superduper veseljem tja. Edino, če kakšen teden ne morem it (zaradi bolezni ali kaj takega), potem pa ga že močno pogrešam in takrat se vrnem z veseljem. Sem pa začela tja hodit zato, da mal pošlihtam svojo postavo in zaradi tega hodim tja še danes, je pa res, da sem se navadila in bom najbrž hodila še tudi potem, ko, če kdaj pač bo ta postava takšna, kakršno želim.
Jutranji tešče kardio mi je pa fajn, ker me mal zbudi in ker se resnično, resnično ultra hitro poznajo rezultati. Zato bo tudi le-ta stalnica še naprej.
in se v bistvu čudno počutim tisti dan, ko imam pavzo 
.
. Trudim se, da bi porihtala prehrano, ampak se mi vedno nekje zalomi. Najhuje pa je po 17. uri, da potem ko tamali zaspi ne govorim. Takrat samo gledam kaj bi pojedla, četudi sem ravno pred eno uro pojedla solato 
. Sploh ne vem, kako naj se zadržim?
a...mogoče se mal samovšečno sliši, ampak...ko spremljaš svoj napredek, vidiš kaj vse se da narest...in to me kar žene naprej...
!sem vztrajala mesec dni in ker ni bilo rezultatov je motivacija šla po gobe..in ponovno sem zapadla v požrešnost.no za nameček mi zdaj tehnica kaže 3 kg več.
.
saj bo šlo!
