Finance v partnerski zvezi

No, pa da še jaz povem, kako imava midva urejeno s financami.

Torej, ko sva začela hodit, sem bila jaz še študentka, posledično bolj ali manj "broke" oz. z zelo nestabilnim dohodkom, on je imel redno službo, čeprav bolj kot ne slabo plačano. Posledično je torej on plačeval nekoliko več, oz. sva si razdelila, glede na to koliko sem sama trenutno zmogla (seveda govorim tukaj le o raznih pijačkah, večerjah, dopustih... ker drugih skupnh stroškov takrat itak nisva imela).

Ko sem diplomirala, sva se preselila skupaj (oz. jaz k njemu), sama sem takoj dobila službo in v tem obdobju sva si finance še najbolj "pravično" delila, vsak je sicer prispeval po svojih zmožnostih, ampak od oka bi rekla, da sva dala nekje vsak pol.

Po cca. dveh letih sva se poročila, jaz sem izgubila službo, on pa je na srečo dobil drugo, veliko bolje plačano. Sedaj sem brez službe že cca. 6 mesecev in še kar nekaj časa bom, ker sva se odločila, da sprejmem neplačano pripravništvo, ki je pogoj za opravljanje strokovnega izpita iz moje stroke. Jaz sem si v tem času, ko sem bila zaposlena, "prihrčkala" kar nekaj prihrankov, ki jih sedaj počasi kurim, toliko, da mi ni treba ravno moža prosit za vsak evro, in da se ne počutim ravno kot kakšna vzdrževana ženička iz prejšnjega stoletja. Drugače, pa je plačevanje sedaj večinoma prevzel on, s tem, da se obadva zavedava, da bo sčasom moral vse stroške prevzeti nase, če se slučajno zgodi, da moji prihranki poidejo, preden naredim izpit in se ponovno zaposlim. Priznam, da mi paše, da se tudi finančno lahko na nekoga oprem, vseeno pa koooomaj čakam, da tudi jaz spet začnem služit denar.

Na splošno se mi zdi, da je najbolj pomembno pri financah v partnerski zvezi, da vsak prispeva po svojih zmožnostih. Torej, tisti, ki zasluži več, tudi prispeva več, tisti, ki manj, pač manj. In da pri tem ni nobenih obtoževanj in poniževanj s strani partnerja, ki zasluži več. Pa pomembno je seveda, da so interesi s strani obeh vsaj približno kompatibilni; s tem mislim, da ne bi eden vse sproti zapravil, drugi pa šparal za hude čase. Tudi neko pretirano ločevanje na "moje" in "tvoje" se mi v partnerski zvezi zdi brezveze, dejstvo je, da je v zakonu oz. izvenzakonski skupnosti vse, kar partnerja zaslužita, skupno premoženje, česar pa se marsikdo (opažam) ne zaveda. Če je zveza vsaj kolikor toliko zdrava in trdna, po mojem mnenju s tem ne bi smelo biti problemov.

Jaz bi se pri teh skupnih financah nekako rada zgledovala po mojih starših. Nekako nimata 'ločenih financ', kar zaslužita gre v skupen fond, potem pa se najprej plačajo položnice, hrana, mislim da imata še neko dodatno varčevanje, potem pa še vse ostalo.
Ni zdaj tako, da bi oba svoj denar imela na enem računu, ampak mami iz svojega ponavadi plača vse položnice, oči pa ima čez vse ostalo.

Poznamo pa veliko družin, kjer imajo finance strogo ločene. Vsak naprimer prispeva glede na to, koliko zasluži za skupne stroške (recimo 60:40), v to poračunajo tudi stroške za otroška oblačila, hrano, skupne stvari za hišo itd... Kar si kupi vsak sam, pa se v to kvoto ne upošteva.

Meni se to kompliciranje glede denarja zdi malo mimo. Res pa je, da je drugače, če nekdo zasluži 500€, drugi pa 5000€. Potem seveda ne moreš deliti stroškov na polovico. Ampak ponavadi preden se vseliš skupaj približno veš koliko ta drugi zasluži in pa se kar hitro vidi kako nekdo ravna z denarjem.
Imam prijateljico, ki bi še 5 centov rada dala na polovico, da bi bilo 'pravično', ko se recimo plačuje kakšna pijača, pa vsak položi na mizo par kovancev.

Denar lahko skrega zelo dobre prijatelje, pa tudi uniči zvezo. Jaz bi se prej pozanima o tem, kako nekdo ravna z denarjem, preden bi recimo živela z njim ali pa podpisala pogodbo o kakšnem skupnem kreditu itd.

Meme, super da so ti tvoji starši za zgled. Meni moji nikakor niso; v teoriji imata tudi tako zmenjeno, da mami plača položnice, stvari za gospodinjstvo... oči hrano, stroške za avto... ampak v praksi jima nikakor ne deluje. Zatakne se, ko mami zmanjka denarja, ker zafrčka denar za druge malenkosti (tudi zasluži precej manj) in ji potem oči meče naprej, da premalo prispeva itd... Skratka kar zmrazi me, ko pomislim, da bi z možem imela tak odnos do skupnih financ kot mojadva.

Res pa je tudi, da je dobro vedeti, kakšen odnos ima nekdo do denarja, preden se greš z njim skupne finance.

Pri nas ima mami očetovo bančno kartico pooblaščeno. Moj foter niti ne hodi na bankomat in ga niti ne bi znal kaj prida uporabiti, saj vse prepusti mami. Ko pa si nekaj zaželi pa ji očita, da ima dve plači (svojo in njegovo) in, da  nič ne privarčuje. Oba imata minimalno plačo + kredit in se komaj prebijata iz meseca v mesec. Živita z osnovnimi potrebščinami, redko si privoščita kaj novega. Sedaj si še skušata nekaj let renovirati stanovanje in tudi to bolj kot ne stoji. Na dopustu nista bila že odkar sem bila dojenček, saj sta vedno vse vlagala v naju s sestro, da bi imeli dokaj normalno otroštvo.

Enostavno v teh časih ne gre in mi je kar težko. Ko sem sama prejemala plačo, sem zaslužila cc 400€/mesec in nisem prav tako kaj dosti privarčevala, saj sem plačala telefon, si kupovala malico vsak dan (3-5€/dan), nato šla na kosilo na bone ali pa šla v trgovino in kaj kupila ter skuhala, si privoščila osnovne higienske stvari, kupila kakšno kozmetiko, kos oblačila, šla na kavico s kolegicami 1x na 14 dni. Res pa je, da sva s fantom večkrat šla na kavice in porabila za to cc 50€/mesec, saj sva se le tako lahko sama v miru posedela. On pravi kdaj bova uživala, če ne sedaj ko sva mlada. Ja, seveda saj drugega kot kavice tako nisva imela...ampak težko mu dopovem da te 4€ za kavo se čez mesec nabere in potem še prehrana. On dobiva socialno podporo, nekaj čez 100€ kar ima za avto in svoje položnice, in mu še primaknem kaj poleg ob koncu meseca.

Upam, da čimprej dobiva zaposlitev in se osamosvojiva v najemniškem stanovanju in si privoščiva še kakšen dopust, saj ga oba nujno potrebujeva, da bi se umaknila od družine in skrbi, ki jih prenašava na najinih ramenih.