Finance v partnerski zvezi

akasha, lahko morda napišeš, kako naj se ravna z denarjem?  (prav gotovo poznaš kak dober trik) 

Lol, to ima pa vsak svoj način....ni univerzalnega, ki bi ustrezal vsem. Ljudje so tudi v različnih okoliščinah, ki jih morajo upoštevati.

jaz moram res kaj novega slišati.

Meni se zdi bistveno, da veš, koliko imaš prihodkov in (posledično) koliko lahko zapraviš. Pa da imaš svoje prioritete (npr. jaz vem, da moram v prvi vrsti plačati najemnino, hrano, bencin - kar ostane so pa oblačila, kozmetika, darila itd. + da imam v interesu čimveč sproti prihraniti, npr. za morje poleti ali kakšne nenadne/nenačrtovane stroške, sploh ker so mi pojmi kot sta limit in kredit neznani ) in se jih držiš. Na kak način pa to dosežeš, je pa odvisno od posameznika.

Če imaš dovolj dober ''občutek'', koliko in za kaj zapravljaš, ok. Če ne, se zdi pa meni super ta način, kot ga je glista napisala - zapisovanje. Jaz si že nekaj časa beležim ravno zaradi ene druge teme o zapravljanju denarja v program AceMoney (je zastonj) in lahko točno pogledam, iz katerih virov sem dobila denar in koliko sem ga zapravila za kaj. Mogoče lahko fantu predlagaš, da bi imela nekakšno skupno okvirno beležko, koliko imata prihodkov in odhodkov, saj navsezadnje živita skupaj.

Se pa meni zdi to res neodgovorno, sploh pri taki starosti in sem prav vesela, da mi moj vsaj takih skrbi ne povzroča (je on mogoče še bolj ''šparovn'' kot jaz, pa ima več denarja). Aja, če pa fant sam nima nobene želje/ne čuti potrebe po varčevanju, pa res ne vem, kako bi ga lahko ''streznila''/spreobrnila

Menim, da je kar veliko odvisno od vzgoje, nekaj pa tudi od dohodkov. Ponavadi je tako, da tisti, ki imajo nižje dohodke, so bolj navajeni ravnati z denarjem, ker so k temu prisiljeni, saj v nasprotnem primeru, ne bi imeli dovolj za preživetje. Tisti, ki so imeli vsega kolikor toliko dovolj, jih pa nikoli ni bilo treba paziti. Poznam kar nekaj primerov, kateri pravijo: "Služim denar zato, da ga zapravim. Denar mora krožiti." in vse kar dobijo, v večini zapravijo. Na sploh se mi zdi, da je varčevanje ljudem zelo tuje. Sama vem, da v primeru, da ne bom imela dovolj dohodkov in neko stvar ne nujno rabim, jo ne bom kupila, ne se pa zadolževala s kreditom ali čem podobnim.
Sicer je res, da je denar in pogovor o njem zelo delikata zadeva vendar, če osebi nimata podobnim pogledov nanj, zna biti zelo težko ali celo nevzdržno. (Če gledam dolgoročno, ti boš dobila plačo, plačala stroške in nujne stvari, si nekaj privoščila, nekaj varčevala. On bo dal nekaj za stroške ostalo pa porabil za xy stvari, ki so sicer zanj zelo pomembne ali pa sploh ne vem, kam gre ves njegov denar ali si pa misli, da zapravi mnogo manj.)

Verjamem, da drugače te nič ne moti, ampak že to je lahko vzrok večina kreganj, neskladij med vama. Kaj bo, ko bosta imela otroke?

Če se do 29-leta ni naučil kako ravnati z denarjem, ga tudi ti verjetno ne boš spreobrnila z enim/dvema pogovoroma. Seveda poskusit ni greh
Seveda pa te čisto razumem, ker zna biti to kar moteče v zvezi, da ima solidno plačo, na koncu pa še za osnovne življenske potrebe nima. In to že sedaj, ko sta še sama.Kaj pa potem, k so tu še otroci, k jih je treba preživljat? Bo tudi takrat igral na to iz danes do jutri. Navsezadnje, saj ni edini takšen primer, ampak mene osebno bi kaj takšnega motilo.

Midva sicer se ne ziviva skupaj, sva pa par ze nekaj let in on ima redno sluzbo, jaz sem bila studentka, sedaj pa nazalost brezposelna.
Prej sem jaz itak delala prek studenta in sem si nasparala za morje, pijace, zur, tako da ko sva sla kam je placal kdaj on kdaj jaz (kino, pijaco...) Ce sva sla kam z avtom (njegovim) in je on placal bencin, sem jaz placala ostale stroske tistega izletka (kosilo ipd...). pac nekak se razporedi...50:50

Sedaj pa itak oba ziviva precej skromno ze nekaj casa in se nekaj casa bova (vsak dokler tudi jaz ne dobim sluzbe), pa vsak porabiva za tiste najnujnejse zadeve.

S to izjavo se sama ne strinjam najbolj. Edino kar je pomoje res je to, da je ravnanje z denarjem res odvisno od vzgoje. Pri nas doma finančnih težav nikoli nismo imeli in smo si kar dovolj lahko privoščili (ko sem bila jaz majhna), a me je oče naučil, da ne moreš živeti iz danes na jutri in da je denar treba prislužiti, da pač ne pade iz neba.

Menim, da znam kar dobro razpolagati z denarjem - sama za lažji preračun, koliko bo šlo na varčevalni račun in koliko za ostale zadeve uporabljam kar Excel oz. sem si naredila tako tabelico, kamor si pač vpišem prihodek, odhodke in koliko ostane meni.

Imam pa kolegico, ki je, ko je bila še študentka najbolje od vseh znala z denarjem, ker ga je res imela zelo malo na razpolago (vedno sem jo občudovala), sedaj pa ima njej nasprotnega partnerja glede tega in praktično živita iz dneva v dan (pa še malega otroka imata) in da se razumemo, oba imata službo s povprečno plačo, ki bi jo bil vesel marsikateri delavec, ampak preprosto po mojem mnenju sprejemata slabe odločitve.

Je pa res, da je slovensko povprečje glede varčevanja katastrofalno.

Ja res je, največ denarja gre za nepotrebne zadeve. Čeprav se kar malo držim nazaj glede tega - sploh glede raznih pijačk in žuranja...verjetno sem tudi prerasla to fazo.

Imam pač približno že vnaprej določeno, koliko denarja bo šlo za hrano (po 1 letu dobro veva, koliko bova porabila) in če se ne preseravava potem nama znese ravno kot sva planirala oz. sem planirala. Tudi točno vem, koliko bom porabila za bencin in stanovanje (ker zaenkrat živiva še v podnajemniškem stanovanju).....ostale stroški pridejo manjkrat, a jih tudi lahko splaniraš (npr. morje, registracija avta) - za te zadeve lahko varčuješ tudi posebej....čeprav jaz sem raje tako naredila da tisti mesec nisem dala nič na varčevalni račun in s tistim denarjem pokrila takšne stroške.

Hvalabogu, da imava oba vsak vsaj toliko solidno plačo, da nama kljub temu, da živiva v podnajemniškem stanovanju uspe še kaj privarčevati. Je pa res, da nisva nikoli živela na "veliki nogi"....raznih dizajnerskih oblačil si nikoli ne kupiva, niti kakih "oh in sploh" počitnic nimava letno, ker nisva ravno tip človeka za potovanja...(vsaj nekaj)....edino kar bi lahko v prihodnosti še zmanjšala je to, da bi lahko malo omejila večerje in kosila zunaj...namreč kar pogosto hodiva jest v restavracije....to je pa to...

Pa pravijo, da se vse da, če se le hoče - no to ni povsem res. Par, kjer ima vsak po 500eur plače in po možnosti otroka si ne more ravno veliko priovarčevati. Na žalost, a taka je resnica. Sama opažam in take občudujem, da jim dejansko uspeva iz meseca v mesec brez zadolževanja. (Že hrana je takooo draga).

Jst mislim, da tole ravnanje z denarjem je čisto stvar posameznika, kako gleda na vse skupaj..pa ne vem če je ravno pogojeno z samo vzgojo ampak je bolj odvisno od tega, koliko dohodka ima posameznik. Seveda nek procent tega vpliva mogoče na samo ravnanje z denarjem.
Pri nam je bilo npr. ves čas, da se je gledalo na vsaki evro, živeli dokaj skromno.
Sama imam sedaj zadovoljivo plačo..sicer mi je ta skromnost ostala, oz. mi je to zelo koristilo, da znam z denarjem... Pri nama je stvar zaenkrat malce drugačna..Sedaj sta se sicer obe plači vlagali v stanovanje, ampak to gre počasi h koncu..je pa kr pestro, k skoraj vse kar dobiš gre tja, kamor vlagaš..še posebej če si malce zmišljuješ..kar se tiče opremljanja.
S tem, da sva si privoščila tudi en konkreten dopust.. Kar se tiče hrane, stroškov, imava razdeljeno, vsak svoj delež..ostalo pa bo imel vsak zase..Imava tudi varčevalni račun-kamor boma prispevala vsaj svoj delež... ostanek pa porabiš zase in svoje želje..